Dr. Janis Varufakis: Nismo niti blizu zelenega prehoda

Prijava

Zapomni si me

Pozabili geslo?
Registracija

Dr. Janis Varufakis: Nismo niti blizu zelenega prehoda

Datum: 22. oktober 2020

Avtor: Alenka Lena Klopčič

Kategorija: En.vizija

Tema: Energetska politika , Ekonomija

»Zamislite si, da smo v letu 2025. Pred časom, v obdobju spopadanja s posledicami finančne krize leta 2008, je iz globalne visokotehnološke revolucije izšel postkapitalistični svet, v katerem so se delo, denar, posest, digitalna omrežja in politika resnično demokratizirali.« Svetovno znani ekonomist Janis Varufakis v svoji najnovejši knjigi Another Now s tem izvirnim miselnim eksperimentom ponudi vpogled v alternativno resničnost. Globalno priznani ekonomist in avtor knjižnih uspešnic, s katerim smo za Energetiko.NET izvedli video intervju, je leta 2015 nekaj (ekonomsko in politično zelo vročih) mesecev preživel tudi v vlogi grškega finančnega ministra. V nadaljevanju lahko Varufakisa spoznate prek nekaterih njegovih največjih knjižnih uspešnic ter razmislekov o »tukaj in zdaj«.

Kriza se s pandemijo covida-19 stopnjuje ...

V knjigi Ta svet je lahko boljši Janis Varufakis piše o tem, kako je dolg postal »surovina« dobička, in o tem, kako je ta postopek preobrazil dobiček, donosnost in denar v sredstva, namenjena sama sebi. Piše tudi o privatiziranju ozračja, rek in gozdov, celo o trgu, ki določa menjalno vrednost onesnažujočih izpustov, ki jih nihče noče, oziroma o t. i. trgih 'slabih stvari'. Je po njegovem mnenju mogoče to stanje danes, v 'novih (korona)razmerah', predrugačiti, spremeniti v dobro širše družbe?

»Ne, to se ne bo spremenilo, saj se kriza, ki jo je povzročil prevelik obseg zasebnega dolga, s pandemijo covida-19 le še stopnjuje.« To stopnjevanje pa pomeni, da centralne banke zagotavljajo še več denarnih sredstev, še večjo likvidnost in s tem ustvarjajo še več zasebnega dolga, korporacije pa se tako spreminjajo v žive mrtvece. Finančnemu svetu gre kar dobro, vendar dobički, plače in naložbe niso niti blizu zelenega prehoda. Skratka, stanje ni dobro, odgovarja Varufakis in dodaja, da mora biti rešitev zato politična.

Na vprašanje, kaj lahko storimo običajni državljani, odgovarja, da je najprej pomembno, da ne ustvarjamo panike, vendar pa moramo ljudje postati »demos«, kar je bistveni element demokracije.

... od svežnja za okrevanje pa si ne gre veliko obetati

Varufakis je svoje izkušnje z evropskim establišmentom podrobno popisal že v knjigi Je tu kakšen odrasel?, a kako si zdaj zamišlja evropsko prihodnost? Predvsem v luči svežnja za okrevanje Unije po pandemiji covida-19, ki je težak 1.850 milijard evrov in obsega proračun EU za obdobje 2021–2027 v vrednosti 1.100 milijard evrov ter nov 750 milijard evrov vredni instrument za okrevanje 'Next Generation EU'.

»Bolj ko Evropejci verjamejo tem številkam, slabši so obeti za Unijo.« Kot pojasni Varufakis, so navedene številke samo »propaganda«: sveženj za okrevanje je namreč vreden največ 310 milijard evrov, vse drugo pa so posojila, ki ne morejo biti del vzdržne rešitve. Poleg tega posojila po njegovih besedah ne pridejo do »malega človeka«, temveč se stekajo h korporacijam in se porabijo za nakup njihovih delnic. Evropa torej od tega ne bo imela koristi, je prepričan Varufakis, ki ob tem dodaja, da bi moral establišment prevzeti odgovornost pred »demosom«. Pri tem je jasen: izvajanje pritiska na establišment pomeni njegovo strmoglavljenje. »Ljudje morajo zaupati v demokracijo in jo vzeti v svoje roke, sicer bo Evropi tudi v prihodnje vedno znova spodletelo.«

Ko preveč digitalizacije povzroči nove krize

»Tržne družbe cvetijo, kadar so v vzponu poblagovljenje, financializacija in tehnološke inovacije. Bolj ko postaja proizvodnja racionalizirana in mehanizirana, manjši je človeški prispevek k njenemu delovanju in bolj se poceni,« piše Varufakis v Globalnem minotavru. Bi nas morala potemtakem denimo agenda EU za pokoronsko okrevanje, usmerjena predvsem v digitalizacijo, skrbeti?

Pri odgovoru na to vprašanje se naveže na primer gradnje Applove tovarne v ZDA, ki jo je spremljal tudi sam. Stavbo so že gradili roboti, v njej pa so nato roboti sestavljali robote. Imamo torej absurdno situacijo, v kateri stroji ustvarjajo stroje. Spet v drugih tovarnah pa imamo mehanizirane delavce, kar pod črto pomeni mehanske in človeške sužnje v gospodarstvu, ki ne zmore trošiti blaga, ki ga proizvaja. To je neumnost, še več, je sistem, ki ustvarja krize. Zato moramo prevprašati družbeno-ekonomski model, kakršnega imamo danes, poudarja Varufakis in se pri tem naveže na svojo najnovejšo knjigo Another Now. V njej piše o tem, kakšna bi bila pravična in enakopravna družba.

O prihodnji vlogi bank in držav

Glede na vse to ne preseneča Varufakisovo prepričanje, da bo svet v prihodnje ekonomsko poganjal digitalni denar – in da ga pravzaprav že. Tisto pravo, zanimivo vprašanje pa je po njegovem mnenju prihodnja vloga komercialnih bank. Sam verjame, da bi bilo najbolje, če bi te banke kot posrednice izginile, mi kot posamezniki pa bi imeli bančne račune odprte neposredno pri centralnih bankah.

Če od finančnega sektorja preidemo še k vlogi države: Varufakis odločno nasprotuje tezi ameriškega ekonomista Davida D. Friedmana, da je država nepotrebna in da bi morali vse njene funkcije prepustiti trgu. Več o tem pa v video intervjuju.

Celotnemu pogovoru z Janisom Varufakisom lahko prisluhnete TUKAJ.

Ta prispevek je na voljo tudi v angleškem jeziku.