Dr. Janis Varufakis: Pandemija bo za sabo pustila trajne zmagovalce in

Prijava

Zapomni si me

Pozabili geslo?
Registracija

Dr. Janis Varufakis: Pandemija bo za sabo pustila trajne zmagovalce in trajne poražence

Datum: 25. januar 2021

Tema: Energetska politika , Ekonomija , En.vizija

»Želel bi si predstavljati svet, kjer demokracija ni le nekaj, o čemer radi govorimo, temveč tudi nekaj, kar prakticiramo v lastni gospodarski sferi,« je v svojem drugem videointervjuju za Energetiko.NET dejal ugledni ekonomist in avtor mnogih knjižnih uspešnic dr. Janis Varufakis, ki je leta 2015 nekaj (gospodarsko in politično zelo ognjevitih) mesecev zavzemal tudi položaj grškega finančnega ministra. Tokrat smo se posvetili tudi njegovi najnovejši knjigi o možni alternativni prihodnosti – Another Now.

Spremembe se začnejo – pri bankah!

'Čudež' tržnih družb je odvisen od magije bančnega sistema, ki pa se nagiba k črni magiji, kot muha, ki jo privlači svetloba. Posledica tega je, da sta na obzorju vselej vidna zlom in gospodarska kriza, ki grozita, da bosta zahtevala izrazite državne posege, zapiše Janis Varufakis v svoji knjigi 'Ta svet je lahko boljši: kako sem hčeri razložil gospodarstvo'. Sloviti ekonomist je v prvem intervjuju za Energetiko.NET, ki je bil posnet oktobra 2020, izpostavil, da gre finančnemu svetu kar dobro, vendar dobički, plače in naložbe niso niti blizu zelenemu prehodu. Skratka, stanje ni dobro, torej mora biti rešitev politična (VEČ).

Kako se torej v luči teh dejstev lotiti razreševanja trenutne gospodarske situacije in ali smo sploh dovolj zreli za to? Varufakis nam v odgovor pove, da je kriza stara že vsaj 12 let, s koronavirusom pa se samo še poglablja. Ob tem meni, da bi morali bančni sistem nemudoma izključiti iz procesa vlaganja v človeško prihodnost.

Kot pojasni, se ljudje – kot bitja, ki bivajo pod kapitalizmom – soočamo z velikim problemom, ki izhaja iz akumulacije ogromnih količin likvidnostnega denarja na eni strani in najnižjih ravni vlaganja v delovna mesta in zeleno tranzicijo na drugi, čeprav je slednja ključnega pomena, če želimo imeti družbo, ki je zmožna preživetja, in planet, ki se lahko obnavlja. Kot razloži, je problem že samo bančništvo, saj tudi v konkretnih primerih praviloma zmagajo zgolj velike korporacije, manjša podjetja in 'male' ljudje pa se pusti za sabo, skupaj s celotno idejo zelenega prehoda. Banke bi torej morali izločiti, centralne banke pa bi morale denar zagotavljati neposredno vladam, ki bi ga porabile za ustvarjanje visokokakovostnih zelenih delovnih mest. Rešitev mora torej biti politična – obenem pa ne sme več služiti zgolj manjšini, je jasen Varufakis.

Avtor nam s svojo najnovejšo knjigo 'Another Now' ponudi vpogled v to alternativno realnost. V njej opiše, kako potencialno demokratizirati prav vse in kako bi lahko pri tem delovala gospodarstva, začenši s 'korporativnim sindikalizmom' oz., kot omenjeno, s koncem bančništva, kot ga poznamo danes. Glede tako imenovane 'tehnokratske strukture' pove: »Tehnokratska struktura, napihnjena in razvnela, je bila nezmožna pretvoriti novo likvidnost v resnične produktivne kapacitete, v visokokvalitetna delovna mesta, v ogljično nevtralno gospodarstvo, ki se zanaša na nove oblike energije, ki rešujejo planet. Večina nas je šele s tem, ko nas je leta 2020 doletel dejanski virus ( … ) spoznala, v kako strašno negotovi situaciji smo se znašli.«

»Predstavljajte si … «

Če predpostavljamo, da bi bilo bolje, če vlade svežnjev ukrepov za okrevanje ne bi ponovno namenile vzdrževanju te tehnokratske strukture, kaj bi torej morale storiti namesto tega in kako jih lahko v to prepričamo? Kot odgovori Varufakis, je problem v tem, da tako imenovana tehnokratska struktura trenutno ne vlaga niti vase. »A predstavljajte si, da se tega lotimo kot okrevanja Evrope po popolni katastrofi, na primer kot po koncu druge svetovne vojne, ko so ZDA investirale v Evropo in tako prispevale k njeni obnovi. Ta denar je bil razdeljen prek organizacije, ki je kasneje postala OECD, ta sredstva pa se je nato dodelilo vladam za določene projekte, na primer za elektrifikacijo. Trenutno je pred nami projekt gradnje evropskih energetskih omrežij za obnovljivo energijo. Predstavljajte si torej, da se ta denar prek centralnega organa dodeli specifičnim projektom in ne borzam. To ne bi bilo prav nič radikalnega, bi pa ustvarilo delovna mesta in nas povzdignilo iz depresije. Naslednji korak bi nato bila razpustitev tehnokratske strukture,« je pojasnil Varufakis ter dodal, da bi si želel predstavljati svet, kjer demokracija ni le nekaj, o čemer radi govorimo, temveč tudi nekaj, kar prakticiramo v lastni gospodarski sferi.

Strokovnjak se je v zadnjem odgovoru za Energetiko.NET posvetil tudi naši prihodnosti. Varufakis se strinja z Raoulom Palom, makrovlagateljem in prvim možem podjetja Real Vision, nekdaj pa tudi investicijskim bančnikom pri družbi Goldman Sachs, da vstopamo v deflacijsko obdobje in da trenutni sistem ni vzdržljiv. S Palom pa se vseeno ne strinja popolnoma, saj je ta za nek drugi slovenski poslovni časnik dejal ne le, da bi lahko centralne banke začele denar dajati neposredno posameznikom, kot omenja Varufakis, temveč tudi, da bi lahko »dramatično obdobje prvih petih let po pandemiji zaznamovali najdaljša recesija doslej, val insolventnosti, vse večja zadolženost, občuten upad potrošniške porabe, propad in centralizacija bančnega sistema, neizogibna devalvacija dolarja ter nov globalni monetarni red, vzpon novih trgov, zlata in predvsem bitcoina kot hranilca vrednosti«.

»Kar je še veliko bolj pomembno: ta pandemija bo za sabo pustila trajne zmagovalce in trajne poražence, ta trajnost pa bo povzročila, da bomo končno prepoznali nujnost transformacije trenutnega družbeno-ekonomskega sistema,« je zaključil Varufakis.