Ne le gospodarski, temveč tudi finančni sektor je na pragu zelenega prehoda, pri čemer bodo pri financiranju v luči zasledovanja ciljev iz zakonodajnega svežnja ’Pripravljeni na 55’ prednjačile zasebne naložbe, so se strinjali govorci na četrtkovem strokovnem posvetu v organizaciji Centra energetsko učinkovitih rešitev (CER). - Da Slovenija premalo koristi možnosti evropskih nepovratnih sredstev, je v razpravi izpostavil Draško Veselinovič, predsednik uprave Slovenskega gospodarskega in raziskovalnega združenja (SBRA) v Bruslju.

Evropska investicijska banka (EIB) je od leta 2012 s približno 197 milijardami evrov podprla za več kot 670 milijard evrov naložb v projekte, ki varujejo okolje, zmanjšujejo izpuste in državam pomagajo pri prilagajanju na posledice podnebnih sprememb (VEČ). 

In kot je povedal Francesco Ferrero, vodja EIB pisarne v Sloveniji, se EIB vse bolj opredeljuje kot podnebna banka, pri čemer so v 2019/2020 sprejeli zavezo, da bodo v naslednjem desetletju mobilizirali bilijon evrov naložb v podnebne ukrepe in okolje.

Poleg spodbujanja naložb v energetsko učinkovitost bodo v EIB v prihodnje sofinancirali tudi razogljičenje energetske oskrbe, inovativne tehnologije in naložbe v zagotavljanje varne oskrbe z energijo.

Že nekaj časa, kot pravi, v EIB ne financirajo »več premoga, nekatere plinske projekte pa še«.

A pri izbiranju projektov nimajo enotnih smernic oziroma meril. »Primernost projekta ocenjujemo od primera do primera,« je pojasnil. 

Je pa bil jasen, da projekti z dolgoročnim visokim ogljičnim odtisom niso (več) primerni za financiranje s strani EIB. »Vse kar počnemo, je usklajeno s pariškim sporazumom,« je še povedal.

Država ustvarja politike, ne daje pa navodil, kako doseči cilje, vendar so trendi vsakomur jasni, je v razpravi izpostavil Jože Bajuk, član uprave Petrola.

Po njegovih besedah manjka v Sloveniji logika, da je treba najprej pripraviti projekt, oblikovati strategijo in šele nato poiskati razpoložljiva sredstva, ne obratno. 

Da Slovenija premalo koristi možnosti evropskih nepovratnih sredstev, pa je izpostavil Draško Veselinovič, predsednik uprave Slovenskega gospodarskega in raziskovalnega združenja (SBRA) v Bruslju. V tem trenutku je po njegovih navedbah »v igri 97 različnih razpisov, ki se dotikajo zelenega prehoda«. Je pa res, tako Veselinovič, da so razvitejše države uspešnejše pri pridobivanju sredstev. 

Politika mora zagotoviti enake konkurenčne pogoje

Izračuni kažejo, da 55-odstotno zmanjšanje emisij CO₂ do leta 2030 ni le nujno doseči, temveč je to tudi izvedljivo, je na posvetu izpostavil Ivo Schmidt z generalnega direktorata za energijo pri Evropski komisiji. »Bo pa to zahtevalo povečana prizadevanja in prispevke vseh gospodarskih panog. Izzivi so lahko tudi investicijske priložnosti,« je dejal. Pri tem bo za doseganje ciljev EU po razogljičenju odločilno predvsem prvo desetletje. 

Z ozirom na zmanjšanje emisij CO₂ je Schmidt izpostavil, da je Slovenija »relativno ogljično intenzivno gospodarstvo«, pri čemer je bilo v obdobju od 1990 do 2019 zmanjšanje na področju emisij v državi le 10-odstotno, kar je manj od povprečja v EU.

Schmidt v Sloveniji pogreša predvsem naložbe v decentralizirano proizvodnjo energije, prav tako država po njegovih navedbah ne izkorišča potenciala, ki ga imajo energetske zadruge oz. skupnosti.

»Da bo prišlo do spremembe, je neizogibno,« poudarja in dodaja, da »pri zelenem dogovoru ne gre samo za odločitev o zeleni prihodnosti, temveč gre za to, da nimamo izbire«.

Ob tem je izpostavil povratna in nepovratna EU sredstva, ki so na voljo za zeleni prehod, »bo pa veliko denarja za naložbe prišlo tudi iz zasebnega sektorja«, meni Schmidt. 

S tem se strinja tudi Martin Porter, izvršni direktor na inštitutu Cambridge Institute for Sustainability Leadership v Bruslju, ki pa pravi, da bi lahko bil sveženj ‘Pripravljeni na 55’ iz gospodarskih in podnebnih razlogov še nekoliko bolj ambiciozen. 

Da je lahko ukrepanje na področju podnebnih sprememb dobičkonosno, je dejala Nina Ekelund, izvršna direktorica švedske poslovne mreže Haga Initiative. To je namreč pokazala raziskava o dobičkonosnosti 200 podjetij v njihovih podnebnih prizadevanjih.

Tako si podjetja, ki si prizadevajo za ‘zeleno’, povečajo ugled, uvedejo nove poslovne modele in s tem izboljšajo možnosti financiranja, navsezadnje na račun povečanja energetske učinkovitosti tudi prihranijo, je izpostavila. 


Pomembno vlogo pri zelenem prehodu podjetij ima tudi politika, ki mora zagotoviti enakopravne pogoje, še meni Nina Ekelund.

Po njenih navedbah je predlagani sveženj »izvrsten«, a mora biti za zagotavljanje enakih konkurenčnih pogojev za podjetja v cilje vpet cel svet, ne le EU.