Je obdobje, ko države ponovno iščejo poti za izvajanje svojih podnebno energetskih politik in s tem izpolnjevanje nacionalnih zavez, tokrat v skupnem zelenem dogovoru. V te napore iskanja okoljsko energetskih politik so se pomembno vključile nove gospodarske in socialne okoliščine, ki so posledica pandemije COVID-19 ter jih še pred kratkim sploh nismo mogli napovedati, kaj šele opredeliti oziroma določiti, ter so še ne-vključene v energetske koncepte, politike, programe. Vprašanje tudi je, če bomo v dosti kratkem času lahko opredelili vse posledice in razsežnosti pandemije ter postavili podnebno energetsko politiko dovolj dolgoročno - predvsem pa primerno - za udejanjanje. Ne glede na vse to pa kaže, da moramo storiti več na področju vodika in umetnih (sintetičnih) goriv, saj brez tega nosilca energije oziroma energentov ne bo mogoče doseči zavezujočih ciljev.

1. nujno je povečati proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov, ki jo je treba uporabiti neposredno, kadar je to le mogoče, ki pa je nepogrešljiva za proizvodnjo obnovljivega vodika
2. odpravljati je treba subvencije, davke, dajatve in druge spodbude za fosilna goriva, ki še naprej izkrivljajo energetske trge in omejujejo potencial rasti za obnovljivi vodik in umetna goriva
3. v aktivnosti, ki opredeljujejo razvoj ukrepov za odpravo tržnih ovir, je treba vključi neodvisne strokovnjake zunaj zavezništva za čisti vodik
4. okrepiti je treba določanje cen ogljika s prenovo direktive o trgovanju z emisijami ter s tem spodbujati trge obnovljivega vodika ter umetnih goriv
5. uvesti je treba nove predpise (poleg sistema trgovanja z emisijami), ki bodo pospeševali prehod iz uporabe fosilnih goriv v obnovljivi vodik v kemičnih in drugih panogah, vključno s proizvodnjo jekla
6. treba je zgraditi zaupanje deležnikov (industrija, civilna družba in znanstvena skupnost), ki sodelujejo pri vzpodbujanju procesov vodika in umetnih goriv, ter tako pritegniti zaupanje vlagateljev
7. spodbujati je treba dolgoročen razvoj vodikovih trgov, ki se začnejo z lokalnimi ali regionalnimi omrežji blizu obnovljivih virov električne energije, obratov za proizvodnjo vodika in centrov za porabo vodika
8. vzpostaviti je treba močne in učinkovite administrativne ter politične povezave za usklajevanje in upravljanja politike vodika in umetnih goriv med državami članicami, regijami, in lokalnimi ravnmi
9. poleg proizvodnje vodika in umetnih goriv v EU je treba zagotoviti oskrbo z obnovljivim vodikom in umetnimi gorivi tudi izven meja EU z vzpostavitvijo mednarodnih partnerstev in trgovinskim sodelovanjem, ki mora vključevati zainteresirane tretje in sosednje države
10. spodbujati je treba naložbe v proizvodnjo sintetičnih goriv in vodika, pridobljenih iz obnovljivih virov, s poudarkom na zmanjšanju vložene energije na najmanjšo mero ter ob tem upoštevati stroške investicije in obratovanja v življenjski dobi in ob tem oceniti tudi zmanjševanje emisij toplogrednih plinov
11. spodbujanje naložb v obnovljiv vodik in umetne pline mora zajeti tudi davčne spodbude temelječe na EU principih
12. določiti je treba standarde za vso verigo proizvodnje vodika (na podlagi GHG protokola - The Greenhouse Gas Protocol) ter certificiranje nizkoogljičnega vodika, ki bo uporabno tudi v postopkih analize obdavčenj
13. podpirati je treba razvoj pridobivanja vodika ter umetnih goriv tako, da se vzpodbuja tiste proizvodnje z manjšimi stroški in večjim tržnim zaledjem, ob tem pa se upošteva tudi krivuljo učenja
14. treba je določiti merila za uporabo biogoriv, ki se uporabljajo za pridobivanje umetnih goriv in vodika (trajnostna merila naj upoštevajo čase povračila ogljika – drevesa vsaj 10 let)
15. podpirati je treba: (i.) razvoj tržnih dejavnosti pridobivanja, shranjevanja in rabe vodika ter umetnih goriv, (ii.) vzpostavitev dejavnosti certificiranja in standardizacije vodika ter umetnih goriv ter (iii.) razvoj regulirane dejavnosti prenosa in skladiščenja.