Evropska unija: Je že izpadla iz tekme za civilno jedrsko geopolitiko?
Datum: 02. julij 2020
Avtor: Benita Dreesen
Kategorija: En.vizija
Tema:
Električna energija
, Energetska politika
, Ekonomija
, En.vizija
, Jedrska energija
Po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA) je bilo ob koncu leta 2019 na svetovni ravni inštaliranih za 5,5 GW novih jedrskih zmogljivosti, ob čemer sta bili Kitajska in Rusija še vedno vodilni sili na področju novih omrežnih povezav in začetkov gradnje. Obenem je bilo še za 60,5 GW novih jedrskih zmogljivosti v gradnji, 20 odstotkov jedrskih reaktorjev na svetovni ravni pa se je gradilo na Kitajskem.
Združene države Amerike so 23. aprila naznanile, da nameravajo sprejeti takojšnje in odločne ukrepe za okrepitev panog pridobivanja in pretvorbe urana in za povrnitev ekonomske upravičenost celotnega začetnega dela jedrskega gorivnega cikla. ZDA namerava z izkoriščanjem tehnoloških inovacij in z naprednimi naložbami v raziskave in razvoj na področju jedrske energije torej konsolidirati tehnološke dosežke in si zagotoviti vodilno vlogo pri vpeljavi naslednje generacije jedrskih tehnologij ter tako preprečiti popolno nadvlado državnih kitajskih in ruskih podjetij na globalnem trgu.Kot ocenjuje agencija IEA, svet ni na dobri poti za realizacijo energetske komponente trajnostne prihodnosti. Njeno prvo poročilo na temo jedrske energije po skoraj dveh desetletjih ta pomemben vir energije ponovno vključi v razpravo o svetovni energetiki. Medtem ko je veliko regij poskušalo okrepiti naložbe v raziskave in razvoj, se je Evropska unija umikala iz tekme za civilno jedrsko geopolitiko. Zdaj pa si na vsak način želi ponovno izboriti mesto v tej debati.
Pogodba Euratom, podpisana leta 1957, je bila eden od temeljev EU. Evropske države so po drugi svetovni vojni potrebovale izdatno in poceni energijo, kar je vodilo v razvoj rabe jedrske energije v civilne namene. »Dve desetletji kasneje je bila ta industrija dokončno oblikovana in spretno izkoriščena«, pojasni profesor na univerzi v Bruslju in predsednik upravnega odbora Evropskega združenja inženirjev in industrialistov Samuele Furfari. »Nato pa smo se morali soočiti še z aktivisti oz. nasprotniki jedrske energije, ki so jih mediji v veliki meri podprli, sledili pa so jim tudi politiki«.
Medtem sta Rusija in Kitajska, z nadaljevanjem inovativnih prizadevanj in s prepričanjem o svetli prihodnosti jedrske energije, začeli prevzemati nadzor nad dobavo urana in montažnimi procesi, s čimer sta se z dobaviteljem povezali za celotno obdobje obratovanja elektrarne (50 - 80 let). S tem je bila Francija, ki ima napredno strokovno znanje na področju jedrske energije, omejena na vlogo podizvajalca.
Kot pravi Furfari, »predstavljajo v Evropi problem predvsem spreminjajoče se okolje, žalostne javne razprave in nestabilna zakonodaja«.
Veliko držav v Evropi, ki so sicer nekoliko preslišane, je že ves čas deležnih tihe energetske podpore Francije, ki se zanaša na jedrsko proizvodnjo za 60 odstotkov svoje energije. Ker je sosednja Nemčija močno zavezana k razgradnji svojih jedrskih elektrarn, to kaže na ideološki prepad v osrčju EU. Gre za pomembno vprašanje, in to ne le s praktičnega vidika zagotavljanja zadostnih količin energije za evropsko prebivalstvo. Dokler tega ideološkega prepada ne premostimo, bo še naprej vir razdora in nesoglasij – morda še mnogo let.
A vse še ni izgubljeno. V zadnjih tednih je začela panoga vračati udarce. Predstavniki evropske jedrske industrije so z namenom ponovne vključitve te teme v razprave nedavno poslali odprto pismo Evropski komisiji, v katerem so zapisali, da so pripravljeni na prevzem pomembne vloge pri podpori nizkoogljične oživitve gospodarstva oz. tako imenovanega evropskega zelenega dogovora. Energetski sektor EU – z jedrsko energijo v osrčju – lahko namreč po njihovem mnenju še vedno igra pomembno vlogo pri teh prizadevanjih.
Jedrska tehnologija je v približno zadnjih 60 letih močno napredovala in njen potencial je velik. Jedrska proizvodnja ima po mnenju strokovnjakov lepo prihodnost in mnogo podjetij že snuje novo generacijo jedrskih reaktorjev. Eden od ciljev je, da se v teh reaktorjih ponovno uporabi izrabljeno gorivo, ki nastane ob uporabi sedanje tehnologije, ter tako upraviči pripadajoče naložbe.
Jedrska industrija pa mora najprej rešiti dva večja problema: prvi se nanaša na inherentno varnost in izkoristek pretvorbe, drugi pa na upravljanje z odpadki. Znanstveniki na tem že delajo: novi reaktorji, ki jih povezujemo z bolj trajnostno in ekonomično rabo ter tudi z večjo varnostjo in z omejevanjem širjenja jedrske energije, bodisi že obstajajo bodisi so v delu. Pojavljajo se nove tehnologije, na primer s helijem hlajeni visokotemperaturni reaktor, ali pa reaktor, ki deluje s pomočjo pospeševalnika in ki uporablja torijski cikel, ter reaktor s potujočim valom (ki ga promovira Bill Gates).
Izrabljeno jedrsko gorivo, ki mu pogosto dajemo zavajajočo oznako »jedrski odpadki« in ki predstavlja manj kot odstotek skupnih industrijskih strupenih odpadkov, lahko odložimo na lokacijah reaktorjev ali pod zemljo, kjer ohrani nevarno radioaktivnost še več deset tisoč let. Obstaja pa še ena rešitev: z vnosom nevtronov v jedra dolgoživih radioaktivnih elementov lahko dolgožive odpadke s transmutacijo spremenimo v kratkožive radioaktivne elemente – ki jih je veliko lažje nadzorovati.
Zdi se, da je jedrska fuzija na dolgi rok prava pot: devterij, ki je v sledeh prisoten v morski vodi (0,015 odstotka), nam lahko zagotovi dovolj energije za več milijonov let. A ta tehnologija še ni dovolj razvita.
Ob tem, ko čakamo na razcvet jedrske fuzije, pa morajo oblikovalci politik na ravni EU razviti ambiciozno energetsko vizijo za Evropo, ki bo prepoznala očitne in nepogrešljive koristi jedrske energije, ki lahko dopolnijo evropsko energetsko tranzicijo in spodbudijo naložbe v ta sektor.
V končni fazi je ključen denar. Dokler bodo fosilna goriva poceni, bodo naložbe v druge vire energije obravnavane kot manj nujne. Razen, če se začne Evropa ozirati dlje v svojo prihodnost. Jedrska energija ponuja možnost svetlejšega jutri, le njena obravnava mora biti varna, etična in odgovorna. To je odgovornost, ki jo nosimo mi.
Benita Dreesen je pisateljica, svetovalka in govornica na področju energije in trajnostnega razvoja, ki deluje po celi Evropi, ZDA, Aziji in Afriki. Med njenimi klienti so tudi multinacionalne organizacije in srednje velika podjetja. Dreesenova je znana po skrbnem spremljanju dogajanja na področju energetike, okolja in trajnostnega razvoja v sklopu Evropskega parlamenta in Evropske komisije v Bruslju in Strasbourgu. Spremlja tudi dogajanje v okviru Svetovne trgovinske organizacije (WTO), Združenih narodov (UN) in Centra za mednarodne podnebne študije (CIES) v Ženevi. Je prejemnica certifikatov s področja trajnostnega razvoja iz univerze v Kolumbiji in univerze v Standfordu. Dreesen je ravno zaključila triletno sodelovanje z vodilno multinacionalno evropsko družbo, s katero je delala na razvoju trajnostnih načrtov za Afriko. (Tel.: +41 79 950 00 90; e-naslov: benita@bentleye.eu)
Stališča avtorice ne odražajo nujno stališča uredništva Energetike.NET.
Ta prispevek je na voljo tudi v angleškem jeziku.
Za deljenje vsebin na družbenih omrežjih se je potrebno strinjati s piškotki (spodaj levo)
