Boštjan Videmšek: Vsaka tehnologija se lahko sprevrže v orožje

Prijava

Zapomni si me

Pozabili geslo?
Registracija

Boštjan Videmšek: Vsaka tehnologija se lahko sprevrže v orožje

Datum: 18. november 2020

Avtor: Alenka Lena Klopčič

Kategorija: En.vizija

Tema: Obnovljivi viri energije , Emisije CO2 , Nove tehnologije , Ekologija , En.vizija

»Podnebna kriza je namreč velika, celostna, vseobsegajoča vojna. Vojna človeštva proti človeštvu. Vojna človeštva proti novim generacijam. Vojna človeštva proti živalskemu svetu. Vojna človeštva proti celotnim ekosistemom. Vojna človeštva proti planetu, ki nas gosti. Vojna človeštva proti ravnovesju, (so)bivanju, prihodnosti,« je Boštjan Videmšek, nekdanji vojni poročevalec, zdaj pa tudi član predsednikovega stalnega odbora za podnebno politiko, zapisal v uvodu svoje knjige 'Plan B: pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti', ki je pred kratkim izšla tudi v angleščini. Videmškovi 'pionirji boja s podnebno krizo' so bili tako tudi osrednja tema našega videointervjuja z znanim novinarjem in publicistom.

Da je uspeh – tudi na področju energetske samozadostnosti – mogoč, če 'stvar' ni vsiljena, ampak je implementirana tako, da se družba s potrebnimi ukrepi strinja, pri tem pa je pomemben še pristop 'od spodaj navzgor', je sicer že na septembrskem dogodku družbe Siemens med drugim dejal Boštjan Videmšek, novinar in avtor knjige Plan B (izdajo te je podprla družba Siemens), ki meni tudi, da »če se umetna inteligenca zmeša z naravno neumnostjo, gremo lahko zelo hitro v napačno smer« (VEČ).

Uresničljivost podnebnih ciljev temelji na tem, kaj si želimo

Evropska komisija je nedavno objavila podnebno oceno za leto 2030, ki kaže, da bo treba globalne izpuste toplogrednih plinov (TGP) med letoma 2020 in 2030 zmanjševati za 2,7 odstotka na leto, če želimo do leta 2030 doseči 55-odstotno zmanjšanje. Ob sedanjem cilju, ki predvideva 40-odstotno zmanjšanje izpustov TGP do leta 2030, mora biti letno zmanjšanje samo 1,5-odstotno. Gre torej za občutno ambicioznejši cilj, ki pa pomeni tudi, da če bo sprejet predlog 55-odstotnega zmanjšanja izpustov TGP, bo moral delež obnovljivih virov energije (OVE) v celotnem gospodarstvu leta 2030 doseči 38 do 40 odstotkov. Trenutni cilj za dosego deleža OVE za leto 2030 je 32 odstotkov. Za primerjavo: delež OVE je bil leta 2018 približno 19-odstoten. Omenjeno 55-odstotno zmanjšanje emisij TGP v celotnem gospodarstvu v vseh scenarijih pa pomeni tudi približno 70-odstotno zmanjšanje izpustov TGP v elektroenergetiki, medtem ko bi 40-odstotno skupno zmanjšanje pomenilo približno 55-odstotno zmanjšanje v proizvodnji električne energije. Do leta 2019 je bilo sicer doseženo 25-odstotno zmanjšanje (VEČ).

Tokratni videointervju smo sicer začeli z nedavno objavo ocene Evropske komisije za leto 2030, ki kaže, da bo treba globalne izpuste toplogrednih plinov (TGP) med letoma 2020 in 2030 zmanjševati za 2,7 odstotka na leto, če želimo do leta 2030 doseči 55-odstotno zmanjšanje. Kot zapisovalca časa in primerov smo tako sogovornika povprašali po mnenju o tem, ali je dani cilj, torej 55-odstotno zmanjšanje emisij TGP, uresničljiv glede na 'pionirje boja s podnebno krizo', ki jih je imel sam priložnost pobliže spoznati in s katerimi nas seznanja tudi v knjigi Plan B.

Odgovor na to vprašanje nikakor ni enoplasten; eno je namreč, kaj si želimo, in drugo, kaj je realno, odgovarja Videmšek, ki po četrt stoletja vojnega poročanja in zrenja v to, kar človeštvo je in bi si seveda želel, da to ne bi bilo, meni, da je dana številka popolnoma neuresničljiva, saj nas ženejo pohlep, pomanjkanje empatije, po drugi strani pa tudi vse bolj občutek krivde in samorefleksije. Ker pa se lahko odločamo, ali bomo živeli do smrti ali pa bomo umirali do smrti, še vseeno upa, da se bomo odločili za prvo, a to seveda ne na račun drugih, vključujoč seveda živalstvo in rastlinstvo. To je bil tudi razlog, da sta se s fotografom Matjažem Krivicem odločila za knjižni projekt, skozi katerega so jima 'pionirji', ki sta jih na tej poti spoznala, vlili upanje v prihodnost.

Do preobrata le z velikimi finančnimi spodbudami in – človeškostjo!

Pa vendar vera zgolj v tehnologijo lahko vodi v pekel, Videmšek parafrazira letalca in raziskovalca podnebnih sprememb Matevža Lenarčiča ter opozori, da se lahko tehnologija, ki je sicer odlično orodje, kaj hitro sprevrže v orožje. »Če ni pristopa od spodaj navzgor in obenem tudi od zgoraj navzdol, močno dvomim, da je možna neka globalna rešitev 'tukaj in zdaj',« je realen sogovornik, ki se nadalje naveže na lokalne primere, kakršne je spoznal tudi sam in bi jih bilo vendarle mogoče aplicirati tudi na druga okolja.

»A bodimo iskreni: preobrata ne more biti brez velikih finančnih spodbud; brez osredotočanja tako politike kot korporativnega posla na 'zeleno', pri čemer pa je treba biti previden, da 'zeleno' ni v resnici 'črno'.« Sogovornik pri tem podpira spremembo paradigme, ki bi v zeleno prihodnost popeljala vse, tudi igralce, ki so morebiti stoletja preživeli v 'fosilnih jamah', saj samo z majhnimi projekti ne bomo prišli daleč in je že prepozno, da bi si izbirali zaveznike, ponazori v jeziku svoje nekdanje vojno-poročevalske kariere.

Spremenjena sociološka paradigma pa bi morala vključevati tudi odvrnitev od dogme, da je gospodarska rast tista, ki nas vodi v boljše življenje, do iskanja najbolj uporabnih tehnoloških praks. 'Tehnološko školjko' bi tako po njegovem morali napolniti z zelo kakovostno družbeno človeško humanistično vsebino.

Primeri dobre (obnovljive) prakse – jasen kažipot v 'zeleno'

Obnovljivi viri so v tretjem četrtletju letošnjega leta že šesto zaporedno četrtletje predstavljali največji vir za proizvodnjo električne energije v Evropi. V primerjavi s tretjim četrtletjem leta 2019 so ob tem zabeležili 8-odstotno povečanje, medtem ko so fosilna goriva beležila 4-odstotni upad, jedrska energija pa 15-odstotni upad, so nedavno sporočili iz podjetja za energetsko analitiko EnAppSys. Evropska komisija je medtem ocenila, da so elektroenergetska omrežja dokazala, da lahko prenesejo visok delež obnovljivih virov (VEČ).

Smo torej lahko v Evropi, pa tudi globalno, optimistični, ko gre za prehod na izključno obnovljive vire energije, za katere vemo, da zaradi svoje nestanovitnosti prinašajo tudi nestabilnosti za omrežja? Upanje za preobrat po sogovornikovem mnenju vsekakor obstaja, pri čemer se med drugim naveže na lanske evroparlamentarne volitve, kjer so mlajši volivci že v večji meri začeli izbirati 'zelene opcije'. Kar zadeva težave in izzive, pa odkrito pravi, da čeprav med projektom »težav ni iskal«, pa so na takšne in drugačne izzive seveda naleteli tudi njegovi 'pionirji'.

Pri tem omeni primer grškega Tilosa, prvega energetsko samozadostnega otoka v Sredozemlju, kjer je bila, denimo, energetska zakonodaja povsem zastarela, a jim je kljub temu uspelo prebroditi birokratske ovire, saj so domačini nemudoma prepoznali poslovno priložnost in pokazali podjetnost, da so postavili hibridno vetrno-sončno elektrarno, ki jim omogoča ne le energetsko neodvisnost, ampak tudi izvoz energije. Obenem so razvili tudi svoj shranjevalnik energije, ki je bil tisti čas najnaprednejši hranilnik.

Podobno navdihujoč primer je po njegovem Islandija, kjer bi lahko – po opisu v Planu B – 'srce' gospodarske prihodnosti postale vodikove gorivne celice. Preboj na področju pridobivanja zelenega vodika pa so sicer dosegli na škotskih Orkneyskih otokih, kjer sta Boštjan Videmšek in fotograf Matjaž Krivic med drugim obiskala tudi vodikovo postajo, sestala pa sta se tudi z lokalnim pripovedovalcem zgodb Tomom Muirom, ki je prav tako navdušen nad vodikovo tehnologijo. Na vprašanje, ali je Muiru uspelo kaj svojega navdušenja prenesti tudi na Videmška, slednji odgovarja pragmatično – da so na Orkneyskih otokih (tam med drugim domuje tudi Evropski center morskih energij) več kot dokazali, kaj je mogoče narediti s silo morja brez pretiranih investicij, kot jih, denimo, zahtevajo naftne vrtine, in brez postranske škode. Morska energija mu je tako še najbliže, pravi in dodaja, da pa je ta seveda geografsko pogojena in zatorej orkneyskega primera ni mogoče kar tako širše aplicirati.

S podnebnim razmišljanjem moramo v višjo prestavo

Ob omembi dejstva, da so na Islandiji lani uradno pokopali prvi ledenik, na grški Kreti pa so lani že tretje leto zapored izmerili najvišjo snežno odejo, se Videmšek naveže na nobelovca Daniela Kahnemana in na njegovo teorijo hitrega in počasnega razmišljanja, pri čemer bi po sogovornikovem mnenju moralo človeštvo prestaviti na hitro razmišljanje, tudi ko gre za boj s podnebno krizo.

V svojem Planu B Boštjan Videmšek sicer piše še o primeru avstrijskega Güssinga, kjer so pred leti stavili svojega konja na lesno biomaso, leta 2008 pa so odprli Evropski center za obnovljivo energijo, s piscem pa so delili tudi mnenje o sintetičnem plinu kot možnem nadomestku bencina in dizla. Dodobra je spoznal tudi tehnologije zajema in skladiščenja ogljika na Norveškem in celo lovljenja ogljikovega dioksida, ki so mu ga predstavili v Švici, kjer podjetje Climeworks celo posameznikom ponuja možnost 'zakupa' tovrstnih emisij. Vendar pa sam ni pristaš kupovanja tovrstnih okoljskih odpustkov, čeravno je ideja – in podjem – zanimiva.

Na vprašanje, ali se strinja tudi z enim od njegovih nemških sogovornikov, ki je za Plan B menil, da je lahko Evropska unija »ne glede na zaspani videz, ki se ga kar ne uspe znebiti«, pomemben igralec na trgih obnovljivih virov energije in prav tako na trgu električnih vozil, ki bo prav kmalu postal največji porabnik litijevega karbonata, odgovarja pritrdilno in dodaja, da pravzaprav ne vidi nobene druge opcije kot Evrope na čelu zelenega preboja in zato bi po njegovem moralo to postati tudi jedro evropske zunanje politike.

Celotni videointervju si lahko ogledate TUKAJ.

Ta prispevek je na voljo tudi v angleškem jeziku.