Po ocenah Mednarodne agencije za obnovljive vire (IRENA) bo do leta 2050 nastalo za 78 milijonov ton odpadnih sončnih panelov. Za zdaj stopnja reciklaže ni visoka, že uporabljenih sončnih celic pa doslej ni bilo mogoče predelati v surovino, so za Energetiko.NET povedali v skupini Bisol Group. To bi lahko spremenila rešitev nemških znanstvenikov, ki na industrijski ravni omogoča reciklažo silicija iz zavrženih fotovoltaičnih modulov in njegovo ponovno uporabo v novih sončnih celicah.

Pri nemški rešitvi gre po Bisolovem pojasnilu za »bistven, izredno pomemben korak naprej na področju reciklaže fotonapetostnih modulov«.

Kljub temu so trenutno volumni fotonapetostnih modulov, primernih za reciklažo, še premajhni, da bi omenjena rešitev postala komercialna, »bo pa seveda v poštev prišla v prihodnosti«, ocenjujejo v Bisolu.

V preteklosti so bile kvote za zadostno recikliranje fotonapetostnih modulov določene glede na volumen predelanega materiala, zato je zadostovalo, da so reciklirali le npr. baker, aluminij in steklo, pred kratkim pa je prišlo do spremembe modela, pri katerem je zdaj namesto volumna merilo vrednost materiala, pojasnjujejo.

»K spremembi je, seveda poleg vse večje okoljske ozaveščenosti, botrovalo dejstvo, da cene materiala vztrajno naraščajo, zato se ga vedno več tudi splača reciklirati v finančnem smislu,« dodajajo. 

A je solarna industrija »za resne posle« v reciklaži ob življenjskih dobah fotonapetostnih modulov po njihovih navedbah še premlada. 

»Če bi ocenjevali zgolj po fotonapetostnih modulih BISOL, reciklažni center ne bi bil donosen še najmanj 30 let, najbrž pa še več (…),« poudarjajo. Laho pa se tudi zgodi, »da bi nas presenetila kakšna večja količina slabo proizvedenih kitajskih modulov, ki so po standardu izdelave na žalost pogosto neznanka«.

Reciklaža danes

Reciklaža sončnih celic obstaja že danes, pravijo v Bisolu, in sicer je mogoče reciklirati v fotonapetostnem modulu še neuporabljene, čiste sončne celice, ki pa so se morda med transportom ali začetnim procesom proizvodnje zlomile ali kakorkoli drugače poškodovale. 

Tudi reciklaža ostalih delov fotonapetostnih modulov, npr. stekla, aluminija, srebra in drugih materialov, je v solarni industriji že stalnica, poudarjajo. 

Glavni akter na tem področju je Evropska komisija, ki redno spremlja in posodablja smernice, dodajajo.

V Bisolu sicer ne razpolagajo s podatki o ekonomiki reciklaže v primerjavi z novo proizvedenimi paneli. So pa za Energetiko.NET pripravili naslednjo grobo oceno:

»Trenutno proizvedeni moduli so sestavljeni iz celic z nekaj več kot 23-odstotnim izkoristkom, medtem ko ga imajo reciklirane celice glede na podatke iz poročanj o novi tehnologiji recikliranja dobrih 19 odstotkov. Takšna celica torej proizvede nekje za 20 odstotkov manj energije kot nova celica, s čimer je seveda manj donosna. Na drugi strani solarna celica predstavlja več kot 50 odstotkov cenovnega razreza fotonapetostnega modula, s čimer ekonomika spet zraste, saj veliko prihranimo pri osnovnem materialu, vendar je obenem bistven tudi podatek, da je tudi proizvodni proces pridobivanja reciklirane celice najverjetneje precej drag. Koliko je drag, žal še ne vemo, podatek pa bi bil za realno oceno ekonomike modulov z recikliranimi celicami bistvenega pomena.«

Vprašanje časa

Novo tehnologijo recikliranja fotonapetostnih modulov nemških znastvenikov so na Linkedinu pozdravili tudi v družbi GEN-I.

Kot pravijo, bo ta rešitev »dosegla zadnji mejnik, saj bo odpirala možnosti popolne razgradnje odsluženih fotonapetostnih modulov in ponovne uporabe pridobljenih materialov«.

Dejan Paravan, član uprave in direktor za strateško inoviranje v GEN-I, je v nedavnem podkastu Hiša prav tako opozoril, da mora proizvajalec panelov po EU regulativi kasneje poskrbeti tudi za njihovo razgradnjo, s čimer se vpeljuje »elemente krožnega gospodarstva«.

Po njegovih navedbah obstaja veliko razvojnih iniciativ in projektov, na kakšen način odslužene sončne panele reciklirati. Tudi stopnja reciklaže je po Paravanovih ocenah »izjemno visoka. Težava je zaenkrat samo še v ekonomiki«. 

Reciklirani materiali, ki izhajajo iz recikliranih panelov, stanejo namreč več, »kot če bi kupili te materiale na trgu. A cena materialov raste, ker so omejeni, in tukaj je samo vprašanje časa, kdaj se bodo tudi ta razmerja tako premaknila, da bo ne samo nujno, ampak se bo tudi splačalo reciklirati«.