Planet kot navdih
Datum: 23. december 2021
Avtor: Alenka Lena Klopčič
Kategorija: En.vizija
»Zemlja je živ organizem. – Vsak biom, vsak ekosistem in vsaka vrsta po svoje prispeva k zdravju in odpornosti celote; so kot organi in tkivo Gajinega organizma. – Človekov smisel je nameniti svoje darove za lepoto, živost in evolucijo Zemlje.« To so citati iz knjige Charlesa Eisensteina o podnebju kot novi zgodbi, pot katere bi se z veseljem podpisala tudi sama. Kje smo torej skrenili?
Morda je človeštvo krenilo po napačni poti že pred nekaj stoletji, denimo v šestnajstem, ko je filozof Rene Descartes skoval besedno zvezo »gospodarji in lastniki narave«, pri čemer je njena dvoumnost v tem, ali dojemamo naravo kot nekaj živega ali zgolj kot brezdušni aparat. Ironija pa je, da to obdobje zgodovine v Evropi imenujemo razsvetljenstvo.Če preskočimo v 18. stoletje, v katerem je moralni filozof Adam Smith, znan tudi kot oče ekonomije, med drugim razvijal teorijo vrednosti in cen, lahko vidimo, da so se misleci že tedaj nečesa dobro zavedali – kot je zapisal tudi sam v svojem sijajnem delu Bogastvo narodov: »Reči, ki imajo največjo uporabno vrednost, imajo pogostoma majhno ali nično menjalno vrednost; in nasprotno, tiste, ki imajo največjo menjalno vrednost, imajo pogostoma majhno ali nično uporabno vrednost. Nič ni uporabnejše od vode, vendar zanjo ne dobimo skoraj nič in skoraj ni reči, za katero bi se dala zamenjati. Diamant, nasprotno, nima skoraj nobene uporabne vrednosti, ampak navadno lahko dobimo zanj zelo veliko drugih dobrin.«
Kje je torej človeštvo skrenilo? Mogoče pri Smithovi tezi o sistemu prostega trga, ki bi moral skupaj s prosto trgovino – kot zapiše v Bogastvu narodov – proizvajati resnično nacionalno bogastvo ter koristiti vsem družbenim razredom, ne samo peščici privilegiranih. Stvari so se namreč iztekle drugače, kot si jih je zamislil.
V poglavju o spreminjanju vrednosti srebra zapiše: »Zlato in srebro kot vse drugo blago naravno iščeta trg, kjer je zanju ponujena najboljša cena, in najboljša cena se navadno za vse ponuja v tisti državi, ki si to najlažje privošči. (...) Srebro se je še nekaj časa po odkritju Amerike prodajalo po svoji poprejšnji ceni ali ne kaj dosti pod njo. Dobički od pridobivanja so bili nekaj časa zelo visoki in veliko nad svojo naravno stopnjo. A tisti, ki so to kovino uvažali v Evropo, so kmalu spoznali, da celoletnega uvoza ne morejo odprodati po tako visoki ceni. Srebro se je začelo izmenjevati za čedalje manjšo količino blaga. Njegova cena je tonila čedalje niže, dokler ni dosegla naravne cene oziroma take cene, ki je ravno zadostovala za naravne ravni mezd delavcev, dobička lastnikov in rent zemljiških posestnikov, ki jih je treba plačati, da srebro pride od rudnika do trga.«
To bi z lahkoto aplicirali na energijo kot današnje tržno blago, a vrnimo se raje k Charlesu Eisensteinu, ki v knjigi Climate: A New Story (Podnebje: nova zgodba) zapiše, da »se zmanjševanje poudarka, ki ga namenjamo merljivemu, ujema z oddaljevanjem od modela, ki pretvarja naravo v blago. To nam omogoča, da vidimo bitja v naravi, ekosisteme in vrste kot svete same po sebi. Lepota in svetost in ljubezen se v številkah, ki neskončnemu pripišejo končno vrednost, rade izgubijo. Tako v ekonomiji kot v ekologiji potrebujemo premik k vrednostim, ki niso preprosto izmerljive.« Podobno razmišljanje z iskrenim namenom spodbuditi nove generacije (ter njihove starše in učitelje) k temu, da prepoznajo naš planet – naš dom – kot navdih, me je pred leti napeljalo k pisanju ekoknjig za otroke. Zdaj so prosto dostopne na spletni strani www.ekoknjiga.si in nekaj jih je bilo prevedenih tudi v angleščino (za prenos datoteke v PDF odprite podstran z izbrano knjigo in kliknite 'Pokukaj v slikanico').
Vprašanje o tem, kje smo skrenili, morda niti ni več posebej relevantno. Realnost podnebnih sprememb ni zgolj neprijeten vidik neke pravljice. Pred našimi očmi se očitno nekaj dogaja. In kot piše Eisenstein: »Pri podnebni krizi in splošni ekološki krizi morda (sploh) ne gre za preživetje naše vrste. Morda v resnici predstavljata začetek povsem nove smeri. V tem primeru ni vprašanje, ali lahko preživimo, temveč kako želimo živeti. Ne gre več za to, kako doseči trajnost, temveč kaj želimo trajno ohraniti.«
Morda bi morali najprej v nasprotju z Descartesom »zgolj« vzeti naš planet – naš dom – za navdih. Tisto, kar nas navdihuje, je namreč brez dvoma vredno ohranjati in varovati. Kaj pravite?
Alenka Lena Klopčič, nekdanja direktorica in urednica video vsebin Energetike.NET & udeleženka usposabljanja Climate Reality Leadership
Stališča avtorice ne odražajo nujno stališča uredništva Energetike.NET.
Pričujoči zapis je bil prvotno pripravljen za objavo na Montelovem blogu.
Za deljenje vsebin na družbenih omrežjih se je potrebno strinjati s piškotki (spodaj levo)
