Domov > novice > Zemeljski plin > irena pracek nacrtovane investicije v elektroenergetsko infr

Irena Praček: Načrtovane investicije v elektroenergetsko infrastrukturo brez dviga omrežnine niso izvedljive!

Datum: 27. januar 2010 Avtor: Alenka Žumbar Kategorija: Intervjuji
Tema: Električna energija , Zemeljski plin , OVE in URE , Energetska politika

Čeprav se je komaj dobro začelo, je letošnje leto že prineslo Javni agenciji RS za energijo pomembno zmago – konec pravdanja z Elektrom Slovenije (ELES), ki se je pod vodstvom Vitoslava Türka pritožilo na vrhovno sodišče. ELES namreč ni pristal na odločitev upravnega sodišča, ki je pritrdilo agenciji, ki je hotela del prihodkov, ki jih Eles ni porabil za gradnjo prenosnih zmogljivosti, preliti v omrežnino. Razsodba je zdaj dokončna. Tudi vrhovno sodišče je zavrnilo Elesov predlog po reviziji predloga agencije. Nadalje pa, kot se zdi, agencijo čakajo predvsem izzivi. Kot nam je povedala prva dama slovenskega energetskega regulatorja Irena Praček, ostaja najtrši oreh predvsem cena omrežnine, ki ne zagotavlja potrebnih sredstev za nujne energetske investicije, ki jih je sicer vlada že potrdila.

Javna agencija RS za energijo je pripravila predlog omrežnine za obdobje 2010-2012 in ga ob koncu novembra lani poslala v medresorsko usklajevanje, vlada pa ga ni obravnavala, ker ni dobil ustrezne podpore. Kakšne bi bile spremembe po vašem predlogu in kaj njegovo nesprejetje pomeni za elektroenergetiko v Sloveniji?

Drži, Javna agencija RS za energijo je poslala predlog za spremembo omrežnine na vlado, Urad za makroekonomske analize in razvoj (UMAR, op. p.) pa je dal negativno mnenje, čeprav smo ugovarjali. UMAR je do sedaj vse naše predloge zavrnil, ker so po njegovem mnenju »cene elektrike dovolj visoke in poraba energije upada v skladu z bruto domačim proizvodom«, a to nikakor ne drži. Tudi če poraba pada, to ne pomeni, da niso potrebna vlaganja v nove objekte, dejstvo pa je, da investicije v slovensko energetiko že toliko zamujajo, da bi bilo treba sedaj zelo pohiteti, da bi izpolnili potrebe.

FOTO: arhiv Javne agencije RS za energijo

Tu se odpirata dve zgodbi. Prvič, »stoji« količina denarja oziroma upravičeni stroški, za katere smo ugotovili, da bi morali pripasti sistemskemu operaterju distribucijskega omrežja (SODO, op. p.) in sistemskemu operaterju prenosnega omrežja (SOPO, op. p.) za vzdrževanje in razvoj. In drugič, splošni akt, ki smo ga novembra predložili vladi, je vsebinsko precej bolj dodelan, kot je bil prejšnji. Bistvena razlika med aktoma je v tem, da novi predpis uvaja spremljanje kakovosti v podjetjih, v njem pa je tudi posebno poglavje o regulativnem nadzoru. Jasno je opredeljeno, da so vsa sredstva, ki se naberejo nad upravičenimi stroški ali pod njimi, predmet poračuna. Če imamo torej primanjkljaj, ga je treba pokriti, če imamo presežke, ti ne pripadajo operaterjema. Ureditev je bila takšna že sedaj, v tem aktu pa je sedaj to tudi bolj jasno zapisano. Tretja razlika med aktoma pa je sprememba obračuna omrežnine. Kakšna je ta razlika? Če bi bil naš predlog o dvigu cen omrežnine sprejet, bi po starem obračunu enakomerno dvignili omrežnine vsem odjemalcem, po novem sistemu pa bi bile spremembe omrežnine različne glede na tip odjemalca.

S spremenjenim načinom obračuna, ki temelji na upoštevanju stroškov, ki jih povzročajo posamezne skupine končnih odjemalcev električne energije, bi razbremenili mala in srednje velika podjetja, ki so motor slovenskega gospodarstva, saj bi ta imela približno dva odstotka nižjo omrežnino, kot jo plačujejo danes. Namreč, ta podjetja plačujejo omrežnino na ravni povprečja EU, medtem ko industrijski porabniki, ki so priključeni na visokonapetostni nivo, sedaj plačujejo nižjo omrežnino od povprečja EU. Skratka, z novim sistemom bi mala in srednje velika podjetja naredili konkurenčnejša.

Poraba električne energije v industriji in pri neposrednih odjemalcih pada že od leta 2007, v času recesije pa se je neposredni odjem iz visokonapetostnega omrežja zmanjšal še občutneje. Poraba električne energije v letu 2009 je bila za 7,4 odstotka nižja od načrtovane oziroma za 10,7 odstotka nižja od porabe v letu prej. Medtem ko so odjemalci, priključeni na distribucijsko omrežje, porabili za dobrih šest odstotkov manj električne energije, kot je bilo predvideno, in za skoraj štiri odstotke manj kot v letu 2008, so odjemalci, priključeni na prenosno omrežje, svojo porabo v letu 2009 zmanjšali za 46 odstotkov v primerjavi z letom 2008. Zato smo samo od januarja do decembra lani dobili iz naslova omrežnin deset milijonov evrov manj, kot je bilo predvideno (glej tabelo 1, op. p.). Dviga porabe odjemalcev na visokonapetostnem omrežju seveda ni pričakovati že zaradi določenih strukturnih sprememb pri nekaterih gospodarskih družbah.

Vse to pomeni, da sredstev, ki bi se naj namenila za nove energetske investicije, ni toliko, kot smo pričakovali, še manj pa toliko, kot bi jih potrebovali. Že tako na agenciji nismo odobrili upravičenih stroškov delovanja in vzdrževanja sistemskima operaterjema distribucijskega in prenosnega sistema v obsegu, kot sta pričakovala. Dejanski stroški sistemskih operaterjev so bistveno višji od stroškov, ki jih agencija priznava kot upravičene. SODO že danes prejema približno 30 odstotkov manj sredstev za vzdrževanje in delovanje, kot so bile njegove zahteve, SOPO pa približno 40 odstotkov manj. Vsa razlika gre seveda v breme donosa in zato je na razpolago manj lastnih sredstev za investicije. Vlada je sicer že potrdila razvojne načrte teh družb, a dejstvo je, da načrtovane investicije brez dviga omrežnine niso izvedljive.

Omeniti velja tudi, da se je – medtem ko je ostajala cena omrežnine na isti ravni – cena električne energije od leta 2003 stalno povečevala. Denimo cena električne energije za gospodinjske odjemalce je bila 1. julija 2003 34,11 evra za megavatno uro, dve leti kasneje, 1. julija 2005, 37,30 evra za megavatno uro, še dve leti pozneje, 1. julija 2007, 39,73 evra za megavatno uro, lani julija pa 51,15 evra za megavatno uro. V tem času se je cena za uporabo omrežja spremenila z 51,30 evra za megavatno uro v letu 2003 na 51,69 evra za megavatno uro v letu 2009. Tudi očitki sistemskih operaterjev agenciji, češ da ne ukrepa, so malce nekorektni, saj smo vseskozi vladi predlagali, naj omrežnino poviša, in to tudi ves čas argumentirano zagovarjali.

Tabela 1: Realizacija prihodkov iz naslova omrežnine v letu 2009

	Predvideni prihodki iz omrežnine 2009 (v evrih)	Dejanski prihodki iz omrežnine 2009 (v evrih)	Razlika
SODO	228.996.563	221.441.323	– 7.555.241
SOPO	59.836.153	57.140.106	– 2.696.047
Skupaj	288.832.716	278.581.428	– 10.251.288

VIR: Javna agencija RS za energijo

Imate ocene, kako bi dvig omrežnine po vašem predlogu vplival na gospodarstvo?

Ocene imamo in so bile vključene v obrazložitev gradiva za Vlado RS.

No, dejstvo pa je, da bo sredstev za energetske investicije še naprej primanjkovalo … Kdaj pričakujete uveljavitev nove metodologije za določitev omrežnine in kriterijev za ugotavljanje upravičenih stroškov za elektroenergetska omrežja v letu 2010?

Tako je, sredstev bo še naprej premalo. Že pred liberalizacijo energetskega trga v Sloveniji je študija, ki jo je naročila takratna vlada, pokazala, da bi se morala končna cena električne energije skupaj z omrežnino vsako leto dvigniti najmanj za sedem odstotkov in za inflacijo, kar pa se seveda ni zgodilo. Vse od »razreza« končne cene energije na energijo, omrežnino in dodatke je opazno poviševanje energije in dodatkov, medtem ko omrežnina ni sledila predlogom agencije, da jo je treba zvišati. Naj še poudarim, da agencija vladi zagotovo ne bi predlagala ničesar brez močnih argumentov. Kot regulator moramo poskrbeti, da imajo sistemski operaterji dovolj sredstev za svoje delovanje in razvoj omrežja, lastnik ustrezen donos na svoj kapital, odjemalci primerno ceno, država pa zagotovljeno »stabilnost« in predvidljivost pri makroekonomskih kazalcih. Pa vendar: kolikor manj sredstev bo iz naslova omrežnine in kolikor manj bodo sistemski operaterji učinkoviti pri svojem delovanju, toliko slabši bo žal tudi razvoj omrežja. Nasploh težko napovem, kaj bo prineslo regulativno obdobje v 2010; o tem bo morala odločiti vlada.

Agencija je zaradi zapolnitve tudi pravne praznine predlagala, da se veljavnost obstoječih tarifnih postavk za omrežnino za leto 2009 podaljša za leto 2010. Za kakšno pravno praznino pravzaprav gre?

Z vsakim novim regulativnim obdobjem si tudi na agenciji naberemo več izkušenj. Recimo prejšnji akt ne določa, da stari akt velja, dokler se ne sprejme novi. Brez veljavnega akta pa ni izhodišč za nadaljnje obdobje. Ker vlada ni potrdila novega akta, je morala podaljšati starega. Ob pripravi novega akta smo bili že bolj previdni in smo zapisali, da velja, dokler ne stopi v veljavo novi, stari akt.

Agencija je lani zaradi sprememb zakonodaje prevzela nove naloge s področja odločanja o upravičenosti do podpore za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov energije (OVE, op. p.) ter v soproizvodnji električne energije in toplote z visokim izkoristkom. Novembra je začela veljati nova podporna shema, katere učinki se že kažejo v povečanem zanimanju za vlaganja v razpršene vire proizvodnje; menda ste samo od novembra do konca leta 2009 izdali 225 odločb za elektrarne, ki bodo proizvajale elektriko iz obnovljivih virov, in to predvsem iz sončne energije. Kakšna so pričakovanja glede nadaljnjega razvoja OVE v Sloveniji?

Uvrščanje proizvodnih virov v shemo finančnih podpor za obnovljive vire energije predstavlja obsežno nalogo za agencijo. Ker se s tem področjem prej ni ukvarjala, zahteva to področje – zanj smo morali vzpostaviti popolnoma nov sistem dela in seveda posebno skupino šestih ljudi – od nas zelo veliko truda in energije. Zato morda povzročamo sive lase tudi ministru, saj smo kadrovsko močno podhranjeni. Treba je vedeti, da naše delo temelji na zahtevnih metodologijah in da nekaj »postavimo na noge«, kot smo postavili področje obnovljivih virov, potrebujemo pol leta ali več. Skratka, področje našega delovanja, ko govorimo o obnovljivih virih, je odločanje o upravičenosti do podpore za električno energijo, proizvedeno iz teh virov.

Trenutno prejemajo proizvajalci podporo za skoraj 700 proizvodnih naprav. Novembra lani je zaživela nova podporna shema, ki proizvajalcem ponuja predvidljive in ugodnejše pogoje poslovanja; v primerjavi s staro podporno shemo zagotavlja višje podpore za vnaprej znano obdobje. Leta 2009 je bilo zgrajenih 166 novih proizvodnih naprav, ki proizvajajo električno energijo na okolju prijazen način, zanimanje za izgradnjo novih pa raste. Od novembra do konca lanskega leta je agencija izdala 227 odločb o dodelitvi podpore, na podlagi katerih so proizvajalci upravičeni do prejemanja podpore po novi shemi, saj so do vstopa v novo shemo razen novih naprav upravičene tudi nekatere stare elektrarne, ki izpolnjujejo zahtevane pogoje. Ko bomo sistem podpor razdelili, pa bomo morali pripraviti metodologije, po katerih bomo proizvajalce tudi stroškovno spremljali in tako ocenjevali, ali so glede na stroške upravičeni do teh podpor.

Zanimanje za vlaganje v proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov in v procesu soproizvodnje je torej zelo veliko. Največ ga je za prejemanje podpore za sončne elektrarne, ki jih tudi sami omenjate. Naj še spomnim, da naj bi bilo v skladu z resolucijo o Nacionalnem energetskem programu letos iz obnovljivih virov proizvedene 33,6 odstotka električne energije.

Država naj bi letos za naložbe v obnovljive vire energije namenila približno 70 milijonov evrov. Kot je bilo že omenjeno, je pričakovati »bum« predvsem na področju izkoriščanja sončne energije, a nekateri pravijo, da so ocene, da se investicije v sončne elektrarne lahko povrnejo že v šestih do sedmih letih, pretirane. Kakšno je vaše mnenje? So te investicije res lahko tako zelo donosne?

Te ocene so pretirane. V skladu z metodologijo določanja referenčnih stroškov električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov, ki je bila upoštevana tudi pri pripravi nove sheme podpor, se takšna investicija povrne v petnajstih letih. Če pa so investicijska vlaganja v določeno napravo in stroški obratovanja nižji, kot so predvideni v metodologiji, je lahko to obdobje tudi krajše (metodologija je objavljena na spletni strani gospodarskega ministrstva, op. p.).

Sedaj je torej tudi vaša agencija bolj vpletena na področje OVE. Kaj pa področje URE? Je še vedno le v domeni ministrstva? Na Danskem, recimo, je agencija za energijo celo sama zagnala akcijo zmanjševanja emisij CO₂ z ukrepi URE …

Agencija bo v skladu s pravkar objavljeno uredbo o zagotavljanju prihrankov energije pri končnih odjemalcih prevzela določene naloge na področju URE, ki so povezane s potrjevanji programov za izboljšanje energetske učinkovitosti pri sistemskih operaterjih in dobaviteljih, ki so v preteklem letu dobavljali več kot 200 GWh električne energije, zemeljskega plina ali tekočih goriv. Po pregledu naloge ocenjujemo, da je pomembna in bo prispevala k zavedanju o rabi energije, hkrati pa bo spodbudila nekatere investicije in posege, ki bodo imeli tudi gospodarski učinek. Kljub zasedenosti zaposlenih v agenciji bomo poskrbeli, da bodo naloge izvedene v skladu s pričakovanji.

Kakšno delo oziroma katere naloge vaš še čakajo v letu 2010?

Prioriteta v letošnjem letu je prevetritev regulativnih okvirov, saj moramo na novo postaviti vse relevantne parametre. Na novo moramo pripraviti tudi metodologijo za trg zemeljskega plina, ki je do sedaj veljala za enoletna obdobja, a menimo, da je ta trg že dovolj zrel, da lahko preide na triletna obdobja. Prioriteta je tudi sodelovanje pri pripravi novele energetskega zakona. Ker imajo po novi evropski direktivi največji del nalog regulatorji, pričakujemo, da bomo tesno vpeti v oblikovanje nacionalne zakonodaje na tem področju. Skušali bomo vzpostaviti še močnejši nadzor nad trgom, pripraviti pa se moramo tudi na vrednotenje razvojnih načrtov energetskih podjetij, saj bomo po novem, v skladu z direktivo, vrednotili tudi razvojne načrte sistemskih operaterjev.

Na vrhu regulatorja ste že drugi mandat. Kakšen je vaš pogled na slovensko energetiko – gremo s TEŠ 6 in NEK 2 v pravi smeri? Kaj pa ureditev trga z dvema stebroma? Kakšna je konkurenčnost v elektroenergetiki in navsezadnje na trgu zemeljskega plina?

Energetsko politiko kreira minister, odgovoren za energetiko, skupaj z vlado RS Na agenciji podrobno spremljamo dogajanje na veleprodajnem trgu in aktivnosti proizvodnih stebrov. Pri tem nas zanima stopnja konkurenčnosti, ki je kazalnik razvitosti trga in posredno vpliva tudi na drobnoprodajno raven. V segment veleprodajnega trga sodijo tudi pogoji čezmejnega trgovanja, ki se vsako leto izboljšujejo in harmonizirajo na ravni EU. Slednje je tudi cilj Evropske komisije, ki želi skozi energetsko politiko zajeti okoljske cilje. Med te sodijo tudi cilji Slovenije po znižanju in omejevanju izpustov CO₂ in podpiranju obnovljivih virov energije. Agencija je mnenja, da bo možno s primerno politiko in konkurenčnimi pogoji uresničiti te potrebne cilje.

Dejala bi, da bi se morala energetska stroka bolj povezovati, ne glede na liberalizacijo, ki je strogo ločila proizvodnjo in omrežje. Vendarle je slovenski trg tako majhen, da bi morali voditi »pametno politiko«, ki bi zagotavljala potrebno učinkovitost na celotnem energetskem trgu.

In še: V začetku januarja je vrhovno sodišče zavrnilo Elesov predlog po reviziji predloga agencije o plačilu Elesa za sistemske storitve …

To je zgodba, ki sega že v leto 2007. Pri določanju cen sistemskih storitev, ki jih agencija določa skladno z evropsko zakonodajo, smo upoštevali vse Elesove prihodke v preteklih letih in ugotovili presežke nad upravičenimi stroški. Te presežke, v okviru katerih smo upoštevali tudi presežke iz naslova čezmejnih avkcij, smo prenesli na odjemalce tako, da smo cene sistemskih storitev v letu 2007 glede na leto 2006 znižali za 37,6 odstotka. To je bilo jedro spora med Elesom in agencijo, saj smo mi in Eles gledali na prihodke od avkcij in na to, kdo je pristojen odločati o teh sredstvih, popolnoma drugače. Ves čas smo menili, da izvajanje čezmejnih avkcij za Eles ni pridobitna dejavnost, ampak dolžnost, ki jo operaterju prenosnega omrežja nalaga evropska uredba 1228/2003/ES in kot taka zapade pod regulativo. Eles se je na našo odločbo najprej pritožil na ministrstvo za gospodarstvo, potem še na upravno sodišče in na koncu vložil zahtevo za revizijo še na vrhovno sodišče. Vsi trije organi so potrdili našo odločitev kot pravilno.

OGLASNO SPOROČILO