Vertikalni vrtovi in vertikalne farme

Vertikalen vrt je ime, ki opisuje stavbo, katere fasado oz. posebej za to prirejeno konstrukcijo na fasadi, prekrivajo rastline. V ta namen so izbrane posebne rastline, ki ne zahtevajo vzdrževanja. Rastline ustvarjajo zvočno in toplotno izolacijo, hkrati pa ustvarjajo ugodno mikroklimo. Največ takšnih instalacij je postavil Patrick Blanc.

Patric Blanc; FOTO: http://members.home.nl

Konec prejšnjega stoletja pa se je rodila pobuda, da se stavbe oblikuje z namenom, da se na oziroma v njih prideluje hrano. Vprašanje je, kaj pravzaprav je navdihnilo arhitekte za t.i. vertikalne farme, ki omogočajo pridelavo hrane? Prehranski problemi ali estetika? Vprašanje je tudi, kakšna je kvaliteta hrane pridelana v takšnem okolju in v takšnih razmerah. Toda zdi se, da je trend trajnostno naravnanih stavb, kjer se kombinira sisteme za koriščenje energije vetra in sonca, rabo ter recikliranje deževnice, ozelenjuje fasade in strehe, ter celo goji hrano, že postal znanilec drugačne prihodnosti v arhitekturi.

Izraz vertikalne farme je leta 1999 ustvaril profesor javnega zdravstva na Univerzi v Kolumbiji dr. Dickson Despommier, skupaj s svojimi študenti medicinske ekologije, ki proučuje interakcijo med okoljem in človekovim zdravjem. Ideja, ki je prerasla v projekt Vertical Farming, je pritegnila številne arhitekte po svetu. Poleg idejne študije, ki so je oblikovala Despommierjeva ekipa, so se takšnega pristopa lotili tudi drugi. 

Center za urbano kulturo; FOTO: mithun.com

Idejni osnutek za Center za urbano kulturo v Seattlu, ki so ga zasnovali v arhitektnem podjetju Mithun, je leta 2007 celo prejel nagrado za regionalno zeleno gradnjo.

Kokkugia , arhitekturni studio iz New Yorka, je koncept stavbe razvil na osnovi raziskovanja strukture vlaknastih tkiv. Na policah, ki povezujejo nadstropja z nenavadno konstrukcijo, ki obdaja poslopje, je dovolj prostora tudi za vertikalne vrtove.

Kokkugia; FOTO: www.designboom.com

Še bolj ambiciozen je projekt, namenjen Dubaju, kjer tako ali tako slovijo po arhitekturnih ekstremih. Oasis Tower, ki naj bi ga postavili v parku Zabeel, in ga je zasnoval Rahul Surin, naj bi zagotavljal dovolj hrane, da preživi 40.000 ljudi vse leto. Predvidene so tudi vetrne turbine in fotonapetostne plošče, ki naj bi zagotavljaje dovolj energije za samooskrbo z energijo.

Oasis Tover; FOTO: http://verticalfarm-dubai.blogspot.com

Skoraj idilična je podoba stolpnice, postavljene na vodni platformi, ki si jo je zamislil Blake Kurasek. V njej je prostor za jagode, paradižnike, jabolka, breskve, grah, špinačo …

Podoba zadovoljnih ljudi, ki vrtnarijo v enem izmed nadstropij, s pogledom na morje, se zdi kar preveč idealna, da bi bila resnična.

Če beton in asfalt vse bolj izpodrivata naravno okolje, je vsak poskus, da se vanj vnese pridih narave, več kot dobrodošel. Kako bodo omenjene ideje delovale v praksi, pa je drugo vprašanje.

Kurasek; FOTO: www.blakekurasek.com

Upajmo, da bodo vsaj v neki meri izvedljive, če ne drugega zato, da bo bivanje med betonom in asfaltom postalo prijetnejše.

Avtorica je stalna zunanja sodelavka uredništva

OGLASNO SPOROČILO