Urad za preiskave

Zgodovinar, ekonomist in družboslovec pravijo, da smo Slovenci od Mahniča naprej izključujoča družba, da se delimo na naše in vaše, da imamo teror disciplin, biti najboljši, top-top, kar pa da ni bistvo, ker smo samo plemena. Gre za vprašanje odnosa med problemom in rešitvijo, v vsakem konkretnem primeru zase, interdisciplinarno. Industrijsko oblikovanje je proces za reševanje poljubnega problema, kjer moraš pozabiti na svojo stroko. To pa ni skladno z našim današnjim šolskim sistemom, ne na splošno in ne posebno. Ta ne uči sodelovanja, pa vendar, kar je novo, lahko narediš samo skupaj, ne vsak zase in samo na svojem področju, celo kar premočrtno, vse od vrtca do doktorata. Novo se ne da narediti samo s petimi čuti pa z branjem, s pisanjem in z matematiko in če tega ne obvladaš, si butelj. Že Stane Kavčič je razlagal, da je bistvena povezanost vsega, tudi pri javnem komuniciranju. Pravijo tudi, da ni samo ene inteligence, da jih je več vrst. V Sloveniji je šola sveta. Kavčič je bil izjemno izobražen, čeprav brez formalnih šol, njegov plus je bila ekipa dobrih ljudi, ki so načrtovali vizijo močne socialne države, kot je bila na primer ideja EKK Velenje, dolgoročno vizijo tudi pragmatično, v dobro svobodoljubnih ljudi in z liberalizmom, kar delamo še danes. Vendar se je vizija v znanje in servisne dejavnosti spremenila v zadnjih 20 letih v čisti pragmatizem.

Ekonomist pravi, da velika podjetja niso v žarišču, ne ustvarjajo velikega deleža BDP. Podjetjem, ki imajo polno novih idej, mediji ne sledijo. Zanje je dobra novica samo slaba novica. Oddaje, kot je Intelekta, niso pomembne. Kdo vodi igro? Vodi jo denar, politiko vodijo tuši, petroli. Vendar, če ničesar ne osmisliš, če si brez vizije, ne prideš nikamor. V sodobnem gospodarstvu velikih ni več. Demokratična družba je drugačna družba, je družba z drugačno gostoto možnosti, z ekonomsko politiko motivacije za uporabo resursov. Bistvena so podjetja v podrasti, ne stare povezave z ekonomsko močjo. Ne gre za skupino pametnih ljudi.

Za sociologa so pomembne kreativne aktivnosti, kot so bile nekoč na primer v Elanu, ki je uspel in si ustvaril ugled z lesenimi igrali ter pozneje z našimi smučmi, letali, jahtami. Kogoj je uspel v industrijskem oblikovanju. Mehanotehnika je s programom iz plastike, z igračami za odrasle in s Hobi programom, na primer z železniškimi igračami, postala svetovno zanimiva, zanimiva za emirate. Včasih so proizvodne programe sooblikovali vsi – kulturologi, psihologi, konstruktorji, projektanti. In ti strokovnjaki so še vedno tu. Jadrnice v Elanu so Jakopinove, v Seawayu, Boskarol dela najboljša letala svoje kategorije na svetu, Elan pa je danes polje za izkoriščanje državnih pomoči s korupcijo.

Gojimo dve kulturi, kulturo sodelovanja in koruptivno kulturo. Kako naj pomaga država prvim, ki vlagajo svoje ideje, vizijo, energijo, znanje, prihranke? Kako to podpreti? S predpisi, z odredbami, odloki? Tega ne delamo, ne znamo. Primer je Akrapovič. Kaj naj naredi država, da vse postane družbena gibljivost?

Zgodovinar meni, da je problem, ker so neuvrščeni izključeni. Imamo dva tipa družbe, kolektivizem z zadružništvom, po prevratu leta 1991 pa skrajni individualizem. Otroci v šoli skrivajo vse drug pred drugim, družba ne temelji na sodelovanju. Vlade sestavljajo intelektualci, ki podpirajo »čežano«. Ena vlada postavlja svoje ljudi tja, kjer je denar, je ekonomistična, druga je FDV-jevska. To je premalo. Bolnišnica je uspešna, če sodelujejo vse stroke. Tudi v športu potrebuješ vse.

In kdo vodi razvoj? Predsednik vlade, ki obvlada vse, ali njegovo nasprotje, predsednik brez vizije? V demokratični družbi je treba iskati kompromis med avtoriteto in vizijo. Infrastruktura, ceste, železnice, vse zahteva združevanje. Ni se vse začelo šele leta 1990. Današnji svet je svet majhnih držav. Vsaj 50 držav ima manj kot 5 milijonov prebivalcev. Kaj lahko naredijo? Dobrih primerov je dovolj: recimo Singapur in Danska. Politika je eklektična. Kam naprej pa nihče ne ve. V delu je na stotine projektov, pa celo cest ne znamo dokončati. Res pa je tudi, da so Slovenci vedno preživeli. Pomembni sta socialna kohezija in odgovornost za okolje, za šolstvo, povezava vsega je ključna.

Kaj naj torej dela novi nacionalni preiskovalni urad, kaj naj preiskuje? Naše ali vaše? Moje ali tvoje? Saj se vse spreminja, tudi zakoni, predpisi in ideje. In to je prostor za korupcijo in tajkune, ki se povečuje. FBI se je v ZDA razvijal skozi vse razvojne faze, po »S« krivulji. Tako se bo razvijal tudi evropski preiskovalni urad in z njim tudi naš. Inovacije bodo odpirale prostor korupciji in tajkunom, preiskave pa naj odgovorijo na vprašanja, čigava ideja je vredna priznanja in odlikovanja in koga je treba kriminalizirati. To je naloga novega slovenskega preiskovalnega urada. In če mu lahko damo en sam nasvet: naj išče, kdo vlaga svoje in tvega svoje in kdo si prisvaja tuje, tvega tuje na račun drugih ali celo vseh. Kaj pa imajo svojega Bavčar, Šrot, Kotar in drugi in kaj tvegajo? Kapitala nimajo, ugled so si zapravili, ostalo jim je nekaj časa za nove izzive.

Vsem nam na naši slovenski parceli pod Alpami manjkata predvsem inženirsko znanje in praksa. Dovolili smo, da se je to znanje utopilo v govoričenju o pravni državi z poveličevanjem vere v parcialno znanje posameznih strok, ki nimajo povezave z današnjim realnim svetom. Kje so današnji Blovdki, Plečniki? Gradimo ogromno, toda ali vemo, kdo so projektanti? Jim dajemo priznanja, jih hvalimo ali jih vsaj grajamo, kadar zgrešijo? Pa je v tehniki odgovornost osnovno pravilo. Vse naše zloglasne investicije, od Onkološkega inštituta do Pediatrične klinike in avtocestnih predorov, z zamudami in s podražitvami in s porazno kvaliteto, kričijo, da je treba nekaj korenito spremeniti. Kriva je inženirska stroka sama. Pa ne v ozkem pomenu besede, k njej spadajo tudi ekonomisti, sociologi, okoljevarstveniki pa pravniki in politiki. Vsi skupaj, v skupnem iskanju posamezne stroke in skladnosti, harmonije v celoti. Rezultat je lahko samo skupen, pa vendar z mojstrskimi prispevki posameznikov in številnih strok.

No, to šolo smo ob našem osamosvajanju prezrli, vrnili smo se v čase škofa Antona Mahniča. Zato ne spoštujemo pravih nosilcev razvoja, še poznamo jih ne. Tu je pravi problem in zato se tudi ničesar ne naučimo. Členitev znanja in izkušenj, disagregacija, je enako nujna, kot je njihovo povezovanje, agregacija, povezovanje danes za jutri. Česar danes ne načrtujemo, tega jutri ne bomo imeli. Tako je to v tehniki, v inženirskih vedah. Zato pa niso potrebne samo preiskave, ampak predvsem raziskave, znanstvene in tehnološke, inženirske, potrebujemo vedenje, kako znanje uporabiti in preizkusiti v praksi, know-how, in to od podrobnosti delovanja posameznih instrumentov do uglaševanja orkestra v harmoničen zvok. Tega ni in zakaj tega ni, to je treba preiskovati. Zakaj na primer bomo sedaj vsi Slovenci plačevali nekaterim zamenjavo oken z boljšo izolacijo, da bo manj ogljikovega dioksida na Kitajskem, tako kot delamo že vsaj zadnjih 10 let, in to brez kakršne koli analize doseženega. Ali ni to korupcija, ki jo vgrajujemo v sistem? Zrelo za preiskavo. Spada pa na področje umnega ravnanja z energijo.

Avtor je stalni zunanji sodelavec uredništva

OGLASNO SPOROČILO