Matjaž Osvald: SODO lahko opravlja svoje delo le skupaj z elektrodistribucijami

FOTO: Anže Petkovšek

Kaj je največja ovira pri razvoju pametnih omrežij? Pomanjkanje denarja?

Največja ovira pri razvoju pametnih omrežij sta neizdelan model storitev in pomanjkljive finančne spodbude. Po ocenah v Evropi pripada 40 odstotkov koristi od pametnega omrežja distribuciji, od katere se pričakuje celoten vložek v pametno omrežje. Preostalo so širše družbene koristi, ki se kažejo kot pozitivni okoljski učinki, zmanjšanje izpustov CO₂ in učinkovitejša raba energije.

V Sloveniji je največja ovira pomanjkanje denarja za investicije in razvoj. Ker je bila metodologija za določitev omrežnine podaljšana iz obdobja 2006–2008 tudi v leti 2009 in 2010, temelji omrežnina za distribucijsko omrežje na podatkih iz leta 2003. Hkrati predvideni dvigi omrežnine za distribucijsko omrežje, kot jih je predvidela Javna agencija Republike Slovenije za energijo, niso bili v celoti izvedeni, so se pa izrazito povečali prispevki, ki spodbujajo izgradnjo obnovljivih virov, kar povzroča dodaten pritisk na investicije v omrežje.

Koliko sredstev manjka oziroma koliko sredstev bi še potrebovali za razvoj?

Ko smo skupaj z distribucijskimi podjetji pripravljali oceno za Nacionalni energetski program, se je pokazalo, da bi potrebovali v celotnem obdobju še enkrat več denarja, kot ga je na voljo sedaj.

Po grobih ocenah bi potrebovali do leta 2030 za avtomatizacijo in vodenje srednjenapetostnega omrežja 58 milijonov evrov, za uvedbo AMM (Automated Meter Management, op. p.) sistema za merjenje električne energije 285 milijonov evrov in kar 1.400 milijonov evrov za izvedbo pametnega omrežja za vključitev razpršene proizvodnje.

Slovenska distribucijska podjetja imajo dovolj izkušenj z uvajanjem pametnih omrežij, saj je bilo izvedenih precej pilotnih projektov. Za masovno uvedbo pa moramo nujno najti sistem financiranja, ki bo distribuciji omogočal izvedbo investicij in pokril stroške v razmerju z učinki, ki jih prinese uvedba pametnih omrežij.

Elektrodistribucije?

Po pričakovanjih bo motor, ki bo področje »gnala« naprej, elektrodistribucija. Distribucijska podjetja skupaj z industrijo in raziskovalnimi ustanovami sodelujejo pri projektih, financiranih iz razvojnih sredstev. Se pa še vedno najdejo podjetja, ki pričakujejo, da bo elektrodistribucija v celoti financirala izvedbo. Tudi predstavnik IBM-a (na en.forumu, kjer smo se pogovarjali z Matjažem Osvaldom, op. p.) je lepo povedal, da »so toliko in toliko vložili v razvoj produkta v Veliki Britaniji, ta produkt pa bodo tržili tudi na drugih trgih«. Pri nas se pa pričakuje, da bomo financirali razvoj, nihče pa ne razmišlja o priložnostih, ki jih nudi prodaja v tujino.

Kaj pa javno-zasebno partnerstvo, v okviru katerega bi verjetno laže zagotovili potrebna sredstva?

Če so takšna partnerstva potrebna za to, da se bo spremenil sistem financiranja, je dobro, sicer pa v tem ne vidim rešitve. Če bo tako partnerstvo delovalo v reguliranih pogojih, je donos, ki ga določa metodologija za določitev omrežnine, bistveno prenizek (4,13, op. p.). Neustrezen donos distribucijskim podjetjem tudi onemogoča vlaganja v razvoj pametnih omrežij.

Torej je treba posodobiti metodologijo za določitev omrežnine?

Zagotovo se ne sme več podaljševati metodologije za obračun omrežnine, treba je narediti poračun do danes ter postaviti temelje, ki bodo trdna osnova za v prihodnje. Zagotoviti je treba tudi, da se ti podatki ažurirajo vsako leto. Metodologija lahko velja tri leta ali še dalj časa, a številke so tako dinamične, da bi jih bilo nujno treba redno posodabljati.

Nato bi tudi videli, kolikšen je lahko dvig omrežnine oziroma uskladiti bi morali pričakovanja porabnikov od distribucijskega omrežja s sredstvi, ki smo jih sposobni v to omrežje vložiti. Pred približno letom smo od italijanskega regulatorja slišali, da je od svojih uporabnikov dobil odgovor, da bi želeli od omrežja vse, plačali pa ne bi za to nič. Tu je treba najti kompromis.

Poleg posodobitve omrežnine je torej ključen stik z uporabniki.

Da. Uporabniki morajo dobiti signal, da so lahko aktivni pri plačevanju. Še vedno je namreč strošek električne energije nizek. Vzemimo električna vozila. Zakaj bi uporabniki prešli na ta vozila, če pa baterije danes zdržijo le manjše število ciklov, s čimer tvegamo najdražji del avtomobila, prihranki pa so tako omejeni?

V državah, kjer so pametna omrežja že močneje razvita, se vedno bolj kaže tudi negativen odnos uporabnikov do teh omrežij. Klasična distribucija električne energije se v njihovih očeh spreminja v informacijskega bavbava, ki ga obvladujejo velika, zvita, pohlepna podjetja, ki jih povrh še kontrolira država. Le-ta prek pametnih omrežij dobiva informacije in nadzoruje obnašanje uporabnikov. Kot je bilo poudarjeno tudi na današnji konferenci, je uvedba pametnih omrežij tudi sociološki problem.

Kakšno je sodelovanje med SODO in elektrodistribucijami? Menda to teče le znotraj gospodarskega interesnega združenja (GIZ, op. p.), ki pa se bo – kot je slišati – v kratkem organizacijsko nekoliko spremenilo …

SODO ni član GIZ-a, zelo dobro pa z elektrodistribucijami sodelujemo na tehničnem področju, na področju merjenja električne energije, dela z uporabniki omrežja, koordinacija teče na več ravneh, dejansko pa lahko SODO le skupaj z distribucijskimi podjetji izvaja naloge gospodarske javne službe distribucije električne energije.

OGLASNO SPOROČILO