Mag. Janez Kopač: Dva stebra nas staneta 26 milijonov evrov letno

Kdaj bo vlada odločala o dokapitalizaciji Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ, op. p.) v višini sto milijonov evrov, s čimer naj bi GEN energija v tej družbi dobila 30-odstotni lastniški delež, v petčlanski nadzorni svet TEŠ pa bi lahko predlagala najmanj enega nadzornika?

Ta trenutek po tem ni nobene potrebe, ker je finančna konstrukcija za zdaj zaprta. Vsekakor pa bo v prihodnje do skupnega financiranja prišlo, saj je to ceneje za Slovenijo. Vselej poudarjam, da so bili vsi slovenski projekti za proizvodnjo električne energije po drugi svetovni vojni financirani z združeno akumulacijo slovenskih elektrarn, in prepričan sem, da bo tako financiran tudi blok 6 v šoštanjski termoelektrarni (TEŠ 6, op. p.). Navsezadnje so vsa elektro proizvodna podjetja v državni lasti.

FOTO: arhiv Energetika.NET

Ali je slovenska elektroenergetika nasploh odprta za tuji kapital in ne le v primeru TEŠ 6?

Menim, da zasebnega kapitala za financiranje hidroenergetskih objektov ne potrebujemo, ker so to razmeroma donosne investicije, hidropotencial pa je naravna renta, ki pripada državljanom te države. So pa tuji investitorji dobrodošli pri investicijah v vse druge elektrarne – v termoelektrarne na plin in premog, v jedrsko elektrarno in tako naprej.

V plinsko-parno elektrarno v Kidričevem naj bi investiral Verbund, plinsko-parna elektrarna v Trbovljah zanima EFT, interes za vlaganja v morebitno obnovitev termoelektrarne na premog v Trbovljah je pokazal ruski INTERRAO oziroma Stroj Trans Gas v navezi z omenjeno družbo. Za vlaganje v jedrsko elektrarno kaže zanimanje kopica tujih energetskih družb, od nemškega RWE do italijanskega Enela in švicarskega Alpiqa.

V zvezi z izvedbo projekta TEŠ 6 nekdanja in aktualna vlada obtožujeta druga drugo. Nekdanja vlada očita sedanji, da je to izjemno drag projekt, sedanja vlada pa vrača očitke, češ da so bile aktivnosti začete že v času prejšnje vlade. Je to sploh dober projekt?

Projekt ni briljanten, nikakor pa ni slab. Obeta donosnost in je za stabilno oskrbo z električno energijo v državi nujno potreben. Najpomembneje pa je, da je to edini pripravljen projekt. V slovenski elektroenergetiki se ogromno govori o investicijskih namerah, a projekti niso pripravljeni. Če bi imeli ta trenutek pripravljeno še kakšno investicijo, bi lahko vsaj primerjali. Ker je nimamo, primerjave niso mogoče. Gradimo samo še hidroelektrarne na spodnji Savi, a ta projekt glede na instalirano moč ni niti blizu TEŠ 6.

Kako odgovarjate na očitke, da bi lahko s toliko denarja, kot ga bo zahteval TEŠ 6, financirali okolju prijaznejše projekte oziroma energetske projekte, ki ne povzročajo toliko emisij?

Ne poznam alternativnega projekta, ki bi zagotovil toliko energije kot TEŠ 6, poleg tega noben obnovljiv vir energije ne more zagotoviti toliko trapezne energije, kot je potrebujemo za stabilno oskrbo slovenskega elektroenergetskega sistema. Fotovoltaika daje elektriko le v sončnih dneh, voda nam daje energijo, ko to omogoča hidrologija, edina primerljiva rešitev bi bile bioplinske elektrarne, a Slovenija nima dovolj gnojevke in koruzne silaže, da bi lahko proizvedli zadostno količino elektrike iz bioplina. Elektrika iz novega bloka nuklearke, ki ga žal še zelo dolgo ne bo, pa bo tudi podobno draga kot šoštanjska.

Ali država razpolaga s študijo o vplivu TEŠ 6 na kakovost zraka? Slišati je, da naj bi ena od fakultet pripravila študijo, ki dokazuje, da bo blok 6 povečal temperaturo celo na Pohorju …

Investicija v TEŠ 6 resnično buri duhove. Podrobnosti te investicije ne poznam, je pa treba ob vsaki energetski investiciji na podlagi okoljskega poročila narediti celovito presojo vplivov na okolje, na podlagi projektne dokumentacije pa še presoditi vplive na okolje. Eno je obvezno v fazi prostorskega akta, drugo pa v fazi pridobivanja gradbenega dovoljenja. Brez pozitivne presoje oziroma okoljskega dovoljenja investicije ni mogoče začeti. Seveda vsaka investicija vpliva na okolje, pomembno pa je, da so vplivi sprejemljivi. In pri bloku 6 v TEŠ so!

Kdo je kriv za zamude pri izgradnji hidroelektrarn na spodnji Savi? Člani Sveta regije Posavje menijo, da je do zaustavitve aktivnosti prišlo, ker ministrstvo za okolje in prostor krši zakon o pogojih koncesije za izkoriščanje energetskega potenciala spodnje Save, koncesijsko pogodbo in sprejete sklepe vlade. To ministrstvo tudi še vedno ni pripravilo noveliranega načrta za financiranje državne in lokalne vodnogospodarske infrastrukture, povezane z izgradnjo hidroelektrarn na vplivnem območju spodnje Save …

Za zamudo ni enega krivca, botrov je veliko. Gre za zelo kompleksen projekt, pri katerem sodeluje vrsta akterjev in mnogi od njih so prispevali svoj delež k zamudi. Del zamude je treba pripisati ministrstvu za gospodarstvo v času prejšnje vlade, ker ni pravočasno naročilo izdelave državnega prostorskega načrta; za ta dela ni bilo niti proračunske postavke. Tu je tudi Nuklearna elektrarna Krško, ki želi, da bi državni prostorski načrt za hidroelektrarno Brežice uredil še poplavno varnost njihovega objekta, da bi torej razširili območje državnega prostorskega načrta. Vsi ti problemi so zdaj razrešeni.

Omeniti je še treba, da je tudi prometno ministrstvo potrebovalo veliko časa, preden je v zvezi s hidroelektrarno Brežice naročilo strokovne podlage za splavnico. Potem so tu še zahteve Zavoda za varstvo narave v zvezi s spoštovanjem Nature 2000. Problem pa je bil tudi s sprejemanjem finančnega načrta podjetja Infra. Skratka, dejavnikov je ogromno. Drži pa tudi, da je omenjeni Svet regije Posavje, ki ga vodi gospod Galeša, že od začetka preveč pričakoval. Res časovni pritisk nekoliko pomaga pri izvedbi projektov, a vseh težav ne more odpraviti.

Torej priznavate, da zamude so, a ne tako hude?

Tako je. Hujše se mi zdijo zamude pri gradnji hidroelektrarn na srednji Savi, za kar ni nobenega glasnega odbora, so pa bolj usodne za državo, kajti samo ta veriga elektrarn nam lahko omogoči uresničitev evropskega cilja – 25 odstotkov obnovljivih virov energije do leta 2020. V zvezi s tem projektom se v mandatu prejšnje vlade ni zgodilo popolnoma nič, in to zato, ker nekdanji gospodarski minister Andrej Vizjak niti za eno elektrarno ni dal pobude za začetek priprave državnega prostorskega načrta.

No, mi smo to storili lani pomladi, a projekt še vedno stoji zaradi blokade ministrstva za okolje in prostor. To je sprva pogojevalo začetek priprave prostorskega akta z rešitvijo finančnih težav vodnega sklada, kar s prostorskim načrtovanjem nima nobene neposredne zveze. Zdaj smo priče že drugemu pogojevanju. V skladu z vodno direktivo morajo na okoljskem ministrstvu popisati stanje na vseh rekah in zdaj od koncesionarja za hidroelektrarne na Srednji Savi zahtevajo, naj to naredi na reki Savi od njenega izvira do hrvaške meje, nato pa da bo sprožilo postopke, potrebne za gradnjo elektrarn na srednji Savi. Ministrstvo za okolje in prostor poskuša svoje zakonske obveznosti obesiti drugim. Na to ne morem reagirati drugače, kot da protestiram, saj gre za izsiljevanje. Tako dva državna organa ne smeta komunicirati med seboj.

Pravite, da je pogoj za dosego 25-odstotnega deleža obnovljivih virov v energetski bilanci izgradnja hidroelektrarn na srednji Savi. Torej le to in Slovenija bo na »zeleni veji«, kar zadeva cilje, ki si jih je EU postavila do leta 2020?

Hipotetično bi bilo to dovolj pri zagotavljanju ustrezne količine elektrike iz OVE. Ostaneta pa še velikanska problema ogrevanja in prometa.

Kaj še lahko storimo?

Zelo veliko moramo postoriti na spremembi načina ogrevanja. Ključ ni le v proizvodnji elektrike iz obnovljivih virov, rešita nas lahko le učinkovita raba energije in hkratna sprememba načina ogrevanja. Danes se 60 odstotkov slovenskih gospodinjstev ogreva s kurilnim oljem, do leta 2020 pa bi vsa morala preiti na rabo lesne biomase oziroma na druge obnovljive vire. To pa bi bilo mogoče samo ob strahotno veliki spremembi ozaveščenosti stotin tisoč prebivalcev, veliki državni pomoči in drugačni cenovni politiki.

Nadalje, 35 odstotkov vse končne energije v Sloveniji porabi promet, kjer pa so rešitve tudi največja neznanka. Če že pri proizvodnji elektrike in ogrevanju vemo, kaj moramo storiti, ne vemo pa, ali nam bo to uspelo, pri prometu ne vemo niti, kaj storiti. In v tej smeri ni zaenkrat aktivno niti ministrstvo za promet samo.

Večina naših daljinskih sistemov na lesno biomaso je danes donosnih, bile pa so ponekod res začetne težave, ker so namestili preveč zmogljive peči, odjemalcev pa so imeli le malo. Iz tega smo se naučili, da so rentabilni le projekti, ki imajo že na začetku več velikih odjemalcev, toplovodni sistem pa se dograjuje postopoma.

Na ministrstvu za gospodarstvo imamo odprt tudi razpis za individualne in skupinske sisteme ogrevanja na lesno biomaso. Razpisna sredstva so iz kohezijskega sklada, v letu 2009 pa smo sofinancirali nekaj več kot deset projektov. Razpis bo odprt do konca leta 2011, v torek, 12. januarja 2010, pa bomo na Brdu pri Kranju organizirali tudi brezplačni seminar o tem, kako pripraviti in oddati vlogo za pridobitev nepovratnih sredstev za te namene.

Ste sicer presenečeni nad številom prispelih vlog do konca leta 2009?

Prvo leto smo pravzaprav vedeli, kateri načrtovalci projektov – naj je šlo za popolnoma nove sisteme ali za razširitve obstoječih – se bodo prijavili. Prijavili so se načrtovalci sistemov v Železnikih, na Vranskem, Snežniku, v Zagorju itn. Skratka, le biomasa nas bo pripeljala do cilja na področju obnovljivih virov energije.

V intervjuju marca lani ste nam dejali, da bo Slovenija težko dosegla evropske cilje do leta 2020 oziroma da nam to lahko omogoči le učinkovita raba energije. Danes se le malo pogovarjamo o tem, v debati o energetski prihodnosti prednjačita TEŠ 6 in NEK 2 …

Sam več govorim o energetski učinkovitosti, je pa tega manj v medijih. Tu nas čaka ogromno dela. V kratkem bo izšel tudi razpis za sofinanciranje energetske obnove slovenskih bolnišnic. Računamo, da bomo za te namene v letu 2010 porabili približno osem milijonov evrov. Pričakujemo tudi čimprejšnjo objavo razpisa ministrstva za delo, družino in socialne zadeve za sofinanciranje obnov domov za upokojence. Z ministrstvom za šolstvo in šport se pogovarjamo o razpisu za sofinanciranje obnove srednješolskih centrov. Načrtujemo tudi razpis za obnovo javne razsvetljave, da bi manjšali porabo električne energije. V letu 2010 bomo za vse naštete namene porabili 27 milijonov evrov sredstev.

Vlada je na zadnji decembrski seji sprejela tudi uredbo o prihrankih pri rabi energije, s katero bomo samo v letu 2010 z dodatkom k ceni fosilnih goriv – bencina, nafte, plina in kurilnega olja – ter z dodatnima prispevkoma k ceni električne energije in daljinskega ogrevanja v proračunu zagotovili 25 milijonov evrov. Ta sredstva – zbirati jih bomo začeli v februarju – bomo prelili v Ekosklad, ki je letos zaključil razpis za financiranje ukrepov energetske učinkovitosti in gradnje pasivnih ter energetsko varčnih hiš. Ekosklad je odobril 9.500 vlog in razdelil 11,5 milijona evrov, nato pa mu je denarja zmanjkalo, zato je razpis zaprl. Če bo letos dobil 25 milijonov evrov, bo torej morda lahko odobril kakšnih 20.000 vlog. To pa je že pravo ljudsko gibanje.

V prihodnjih letih naj bi se iz teh dodatkov k ceni energentov nabralo še več sredstev, ki bodo prelita v Ekosklad, in sicer v letu 2011 približno 32 milijonov evrov, v letu 2012 pa že skoraj 42 milijonov. Največ denarja naj bi navrgli dodatki na kurilno olje in na ekstra lahko kurilno olje, le malo pa dodatka na elektriko ter na daljinsko ogrevanje in na plin.

Torej se kljub temu približujemo švedskemu modelu?

Da, čeprav smo še daleč. Moja zamisel je bila plasirati sporočilo, da je trošarina na kurilno olje pri nas močno prenizka – je le 6,2 centa na liter, medtem ko je na dizelsko gorivo 48 centov na liter, pa čeprav gre za enaki gorivi. Je pa izenačevanje cen omenjenih goriv zelo nepopularno, a k temu se bližamo in to me veseli, čeprav seveda to mnogim ni všeč.

Kako so tem cenovnim spremembam naklonjeni na finančnem ministrstvu? Vseeno bo Slovenija morala izpolniti energetsko-okoljske cilje, postavljene na ravni EU.

Neko mero razumevanja je mogoče zaznati, dogovorili smo se že za omenjene dodatke za leta 2010, 2011 in 2012. Z letom 2013 se pa tako ali tako začne pobirati kupnina za CO₂-kvote, tako da se bo v proračun vsako leto nateklo od 100 do 150 milijonov evrov. Predlagam, da bi takrat začeli ukrepe za učinkovito rabo energije in spodbujanje obnovljivih virov energije financirati iz teh sredstev. Torej so dodatki na cene energentov pravzaprav le predhodniki plačila kvot CO₂.

Ima Slovenija res na mizi opozorilo pred tožbo Evropske komisije zaradi neizpolnjevanja zahtev na področju zelenih javnih naročil?

Uredba je v medresorskem usklajevanju in pričakujem, da bo sprejeta v marcu. Mudilo se nam je zaradi grožnje s tožbo, ki se nanaša na neupoštevanje direktive o učinkovitosti rabe končne energije in o energetskih storitvah iz leta 2006. Ta direktiva je bila delno implementirana, manjkajo še vsaj trije predpisi, ki jih moramo sprejeti, da se izognemo tožbi. Odločili smo se, da je eden od njih prej omenjena uredba, pred objavo v Uradnem listu pa sta še pravilnik o načinu delitve stroškov za toploto v večstanovanjskih stavbah in pravilnik o metodologiji za izračunavanje energetskih prihrankov. Uredba o zelenih javnih naročilih torej ni nujna, vesel pa sem, da jo bomo imeli kmalu. Pripravljajo jo v službi vlade za razvoj.

Naj se še navežem na pogovor marca lani. Takrat ste nam dejali tudi, da morate reorganizirati elektrodistribucijska podjetja in Sodo, kot zahteva računsko sodišče. Kako daleč ste s tem delom?

Gre počasi, a vendarle napredujemo. Vlada je sprejela program reorganizacije, s katerim sindikati niso bili najbolj zadovoljni. Z njimi se pogovarjamo, a trenutno pogovori stojijo, ker pripravljajo alternativno študijo, ki jim bo osnova za pogajanje. Težave so bile tudi pri skupnem izboru izdelovalca skrbnega pregleda stanja … No, kljub vsemu bo reorganizacija izvedena letos.

»Povezati moramo HSE in GEN energijo,« ste tudi dejali lani marca. Kako vam gre pa pri tem? Za zdaj kaže, da bosta stebra povezana le z investicijo v TEŠ 6, kaj pa organizacijsko?

Organizacijsko ostaja tako, kot je, kar pa pomeni veliko škodo za državo. Izračunali smo namreč, da taka organiziranost na trgu električne energije povzroča najmanj 26 milijonov evrov oportunitetnih stroškov, druga posledica pa je, da nimamo likvidne borze z električno energijo, kar se sicer še lahko spremeni, če bo Urad za varstvo konkurence razveljavil pogodbo med GEN energijo in njenim hčerinskim podjetjem GEN-I. 26 milijonov evrov letno pa je cena za neodločnost pri združevanju omenjenih podjetij. To je cena političnega taktiziranja oziroma igre na 0:0.

Eden od dosežkov vašega direktorata v preteklem letu je gotovo pridobitev sedeža ACER. Verjetno med dosežke štejete tudi zaključek pogajanj z rusko stranjo o plinovodu Južni tok skozi Slovenijo. Kaj bi še izpostavili med dosežki?

Recimo to, da smo dobili 40 milijonov evrov za gradnjo plinovoda Vodice-Kidričevo iz evropskega proračuna. Od ideje do realizacije so minili pičli trije meseci. Ali pa to, da smo dosegli tektonski premik pri financiranju obnovljivih virov energije in energetske učinkovitosti. Letos bomo v ta namen zagotovili kar 121 milijonov evrov sredstev. Upam si reči, da tako velikih sprememb naenkrat kot smo jih dosegli lani, v slovenski energetiki dolgo ne bo več. Imam v glavnem izvrstno ekipo na direktoratu, meni pa veliko pomaga izkušnja ministrovanja na ministrstvu za okolje, prostor in energijo. Seveda pa se skupaj z nami trudi tudi minister Lahovnik. Dobra ekipa smo, z veliko znanja, volje in idej, že to je dosežek sam po sebi.

Bo trasa od Vodic do Kidričevega uporabljena tudi za Južni tok?

Sporazum o Južnem toku daje prednost uporabi obstoječega plinovoda, ki ga lahko predstavlja tudi pravkar nastajajoča vzporedna cev. Če pa ta, ravnokar nastajajoči plinovod ne bo zadostoval, bomo položili še eno cev.

Ima pri tem kaj besede tudi EU? Ni malo protislovno, da je vseskozi dajala absolutno prednost plinovodu Nabucco, danes pa sofinancira traso za Južni tok.

Ta vzporedni plinovod tako ali tako potrebujemo za stabilnejšo povezavo z avstrijskim Baumgartnom, res pa ga lahko uporabimo tudi za potrebe Južnega toka. Evropska sredstva smo dobili zaradi prvega namena in ne zaradi drugega. Sicer pa menim, da z Nabuccom trenutno ni nič in bomo videli, kako bo v prihodnje. Gradimo svojo politiko in svoje zgodbe in ne čakamo na odrešitelja iz neke imaginarne Evrope.

Kaj vas čaka v letu 2010?

V letu 2010 nas ne čaka nobena nova velika zgodba, vse so se že začele. Kot sem že omenil, bomo reorganizirali distribucijo, bistveno povečali financiranje ukrepov učinkovite rabe energije, vlada pa je v parlament poslala tudi novelo energetskega zakona, ki prav tako prinaša pomembne ukrepe oziroma energetske politike, ki se zdijo na prvi pogled nekoliko »eksotične«. Med drugim obvezno energetsko knjigovodstvo, učinkovitostno dividendo za zaposlene v javni upravi, če bodo varčevali z energijo, obvezno prednostno usmeritev v rabo obnovljivih virov energije za ogrevanje pri načrtovanju novih prostorskih aktov v občinah. Še danes namreč nekateri prostorski akti zapovedujejo ogrevanje na kurilno olje.

Čaka nas uveljavitev tretjega energetskega paketa EU, ki ga moramo spraviti v predlog zakona do konca tega leta. Zgodil se bo tudi velik premik na področju obnovljivih virov energije, kjer od 30 milijonov evrov za subvencije v lanskem letu letos prehajamo na 70 milijonov evrov. Na področju učinkovite rabe energije je bilo lani porabljenih 11 milijonov evrov, večinoma še iz predlanskega leta, medtem ko bo v letu 2010 za te ukrepe namenjenih približno 27 milijonov evrov. To so »tektonski premiki«, saj bomo za učinkovito rabo in obnovljive vire energije namenili ogromno sredstev. Javna agencija RS za energijo je sicer že lani, samo od novembra do konca decembra, izdala okoli 225 odločb za elektrarne, ki bodo proizvajale elektriko iz obnovljivih virov, in to predvsem iz sončne energije, tako da si na področju obnovljive energije lahko obetamo pravi »bum«.

OGLASNO SPOROČILO