Ddr. Matjaž Mulej, IRDO: Ker ni izpostavljena konkurenci, energetika ni ravno inovativna panoga

Prof. dr. Matjaž Mulej, doktor ekonomskih znanosti s področja teorije sistemov in doktor menedžmentskih znanosti s področja inovacijskega menedžmenta ter zaslužni profesor teorije sistemov in inovacij, je predsednik strokovnega sveta Inštituta za razvoj družbene odgovornosti. Za Energetiko.NET je spregovoril o družbeni odgovornosti v energetiki.

Družbeno odgovornost podjetij v Sloveniji vidimo in razumemo predvsem kot finančno podporo podjetij kulturnim, športnim ali humanitarnim dejavnostim. Je to njen edini vidik?

Donacije za nevladne organizacije, bolnišnice in tako naprej so zelo dragocene, ni pa to niti po naključju edina niti osrednja oblika družbene odgovornosti. Donacije so najpogosteje povezane z marketingom in oglaševanjem, da je podjetje vredno zaupanja, zato je podjetjem dokaj blizu.

FOTO: osebni arhiv

So pa še druge vsebine: poštenost brez zlorabe lastnih sodelavcev, poslovnih partnerjev, narave oziroma naravnih razmer. Zgodba o donacijah spada v skupino poštenost brez zlorabe do širše družbe. Je smiselna in pomembna, ni pa niti edina niti najpomembnejša oblika izražanja družbene odgovornosti.

Če je ta vidik najbolj izražen, katerega pa pri nas najbolj pogrešamo?

Očitno stavke in zgodbe o bitkah za plače kažejo, da je najmanj izražen vidik poštenost do sodelavcev. V poštenost do poslovnih partnerjev sili trg s svojimi pritiski. Nedavno je tekla akcija Zlata nit. Njen namen je najti podjetja, ki so z analizo dokazala, da so zelo poštena do sodelavcev. Bilo jih je kar lepo število, vendar vseeno majhen odstotek, če primerjamo izbor in seznam vseh podjetij v Sloveniji. Zahteve sindikatov, da je treba zvišati plače, naletijo na odzive, češ da to ni mogoče. Nedavno sem videl pojasnilo nekega podjetja, da ne morejo dvigniti plač, ker se jim je za 35 odstotkov zmanjšal promet. Ni pa bilo slišati, da bi si direktorji tega podjetja za 35 odstotkov zmanjšali plače. Enako je v svetu; bančniki so dobili ogromne subvencije, da so njihove ustanove preživele, zdaj pa si hočejo izplačati milijonske nagrade, kot da je to njihova zasluga, namesto da bi bili pošteni do sebe, sodelavcev, lastnikov in države. Celo Obami se je zdelo potrebno, da se pogovori z bančnimi direktorji, da bi jih spravil k pameti, k vsaj malo skromnosti. Očitno pa je bil – vsaj glede na medijsko pozornost – tudi precej izjemen primer, da so v neki državi, ker je v krizi, znižali plače direktorjem in tudi predsedniku vlade. Ta vidik je, sodeč po vsebini javnih občil,najmanj videti. Skrb do narave je zdaj javna tema, tam se je težje skriti, skrb do širše družbe je omejena na plačevanje davkov in donacije. Sodelavce pa še vedno štejemo za svoje orodje in ne za vir svojega bogastva. To je odnos iz 19. stoletja in od tod izhaja veliko težav. Družbena odgovornost do sodelavcev se splača, pa lastniki in vodilni tega nočejo videti, ker gledajo preveč kratkoročno. Celo predstavnik opozicije, nekdanji minister je v televizijskem pogovoru o tem, ali vlada dela dobro ali ne, rekel, da bi ravnali narobe, če v letih debelih krav ne bi trošili na veliko. To je skrajna kratkoročnost, skrajno družbeno neodgovorno dejanje. Ko tisti, ki zagovarjajo taka stališča, zahtevajo, da spet prevzamejo oblast, me je zelo strah.

Odgovornost do narave je, kot pravite, javna tema. Kako gledate na poskus doseči skupni dogovor v Köbenhavnu (pogovor je bil opravljen, preden so se pogajanja v Köbenhavnu končala, op. p.)?

Vsi taki poskusi so obsojeni na veliko težav, ker gre samo za meddržavno in ne za naddržavno pravo. Tisti, ki hoče, to spoštuje, drugi pa ne; nihče nima oblasti, kot jo ima na primer EU do svojih članic. Unija sprejme pravno pravilo, ki se ga je treba, hočeš ali nočeš, držati. Bistvo težav, kot jih vidim ob spremljanju dnevnega časopisja, je v bitki med kratkoročnim in dolgoročnim interesom ter med ožjim in širšim interesom. Nekatere manj razvite države pravijo, da se morajo najprej razviti, nato pa bodo pazile na naravo. Kot da s tem ne mečejo stran ogromnih milijard za zdravje svojih ljudi in za spoštovanje pri svojih kupcih. Veliko tvegajo, ker gledajo preveč kratkoročno. Grozljivi so podatki , da je človeštvo postalo v dveh stoletjih 17-krat bolj bogato, zato pa troši 30-krat več energije, vsako uro pošlje v zrak 4 milijone ton CO₂, poseka 1.500 hektarjev gozda in vsako uro raztrosi po zemlji 1,7 milijona ton umetnih gnojil ali snovi, ki niso čisto naravne. Torej v imenu napredka uničujemo napredek pa tudi razmere za življenje. Na ta kruta dejstva nas iz dneva v dan opozarjajo tudi sredstva javnega obveščanja. Zame je eden najbolj bistvenih dosežkov Köbenhavna to, da konferenca sploh je, da se oblikuje zavest. Vprašanje pa je, ali se ta zavest ne oblikuje tako, kot da je zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov naloga nekoga drugega, ne pa nas samih. Ko je v Sloveniji pred dnevi snežilo, sva se z ženo pripeljala v Ljubljano v skoraj praznem vlaku. Očitno tudi v najslabšem vremenu ni nič manj avtomobilov na cesti, ker je varovanje narave stvar nekoga drugega. Le kolesarjev je pozimi videti manj. Seveda, ob snegu in v mrazu se ni udobno voziti s kolesom, čeprav z vidika zdravja kolesarjenje pozimi ni problem. Nevarne so ledene vozne površine – včeraj so bile kolesarske steze najmanj očiščene. Tudi pristojni organi pravijo: za avtomobile in pešce moramo poskrbeti, kolesarji pa se nas ne tičejo.

Pri odgovornosti do narave so precej na udaru energetske družbe, ki so pomembnejši krivec za izpuste ogljikovega dioksida. Kako ocenjujete družbeno odgovornost naše energetike?

Pri izkoriščanju vodne energije, ki je veljala za družbeno najbolj odgovorno, so naše priložnosti, pravijo strokovnjaki, bolj ali manj izčrpane. Ostajajo še samo možnosti za grobe posege, na primer reka Mura ali črpalna hidrocentrala na Kozjaku. To utegne biti vprašljivo. Tudi če se bomo začeli voziti z električnimi avtomobili, bo treba še vedno proizvesti veliko energije. Vprašanje torej ni energija da ali ne, ampak kje in iz kakšnih virov – koliko bo energije sonca in vetra; strokovnjaki pravijo, da so to neizrabljene priložnosti. Še bolj pomembno se mi zdi posvetiti več pozornosti temu, na kar so me pred nedavnim opozorili, namreč, da je Nikola Tesla že pred dobrimi 70 leti povedal, da je prenos električne energije po zemlji rešen problem. Pravkar teče v Mariboru in njegovi okolici eksperiment Momčila Radića, ki želi dokazati, kako je razvil Teslovo zamisel. Če uspe, bodo daljnovodi povsem nepotrebni, električne energije ne bo treba spreminjati in odpošiljati na daljavo z visokimi napetostmi, v gigavoltih po daljnovodih, ki potrebujejo velike koridorje, temveč s pomočjo telegeodinamike, ki je za zdaj nov pojem v znanosti. Električna energija bo prispela do porabnikov pod nizko napetostjo 220 V in jakost toka bo taka, kot jo uporablja vsako gospodinjstvo. Števci porabe toka lahko ostanejo nespremenjeni. Skratka: iz trafo postaje umaknejo transformator in vgradijo Teslov generator, ki ga praksa doslej ni poznala. Zato je morala ravnati tako, kot je do zdaj ravnala. To je revolucija v energetiki. Vse ogromne površine, ki so zdaj pod daljnovodi, bodo zopet uporabne za druge namene, ker stranskih učinkov, ki nastajajo s polji jakega toka, ne bo. Menda bo Momčilo Radić lahko ta eksperiment kmalu pokazal javnosti.

Na konferenci Inovacija energetike? bi morali voditi delavnico o družbeni odgovornosti, pa je niste izpeljali, ker sta se je udeležila le dva predstavnika podjetij. Kaj bi lahko iz tega sklepali?

Lahko sklepamo, da podjetnikov družbena odgovornost ne zanima ali pa da jih bolj zanimajo tehnični in pravni vidiki. Na tista predavanja so namreč šli. Res je bilo popoldne manj prisotnih, ampak skupina za tehnične vidike je dvorano povsem napolnila, v skupini za pravne vidike pa so bili vsi drugi. Tudi mi, ki smo bili predvideni za okroglo mizo o družbeni odgovornosti, smo se preselili k pravni skupini. Ne nazadnje je pravo tudi del odgovornosti. Več je načinov doseganja družbene odgovornosti: ekonomski, pravni, šele na koncu pride dobrosrčnost. Iz tega velja sklepati verjetno nekaj drugega – čim več vidikov družbene odgovornosti je treba spraviti v pravne predpise. Potem si človeštvo ne bo več mazalo oči, češ, saj ni treba, ker ni predpisano, kar je prek predpisov, narediš le, če hočeš. Čim več je v predpisih, tem bolje se stvari uredijo, ker se pravilom težje izogneš, če sledijo kazenske sankcije. Igor Čuš iz elektrogospodarstva je v svoji magistrski raziskavi dokazal, da je med strokovnjaki, ki so tam zaposleni, mnogo več čuta za družbeno odgovornost, kot ga vsebujejo sedanji predpisi, kar pomeni, da bi se dalo v predpisih narediti še marsikaj.

Kakšne koristi bi lahko imela energetika od družbene odgovornosti?

Nesebični smo iz sebičnih razlogov. Če se uresniči to, kar pripravlja Momčilo Radić, bi odpadle večmilijardne investicije v prenos energije. Vprašanje je, ali bi sploh še potrebovali plinovod. Če bi Američani investirali v sončno polje v Arizoni denar, ki so ga porabili, da si z vojno zagotovijo nafto iz Iraka, bi že davno bili povsem energetsko neodvisni. Lahko bi imeli ogromno koristi od prihrankov, tako od tehnične, tehnološke in družbene inovacije. Tudi tako je mogoče gledati – kot na inovacijo družbenih odnosov. Ne nazadnje je alternativa izkoriščanje, izkoriščanje pa še nikoli ni pripeljalo drugam kot do tega, da so se ljudje uprli. Potem se moraš vprašati, kaj več stane, stavke ali poštenost, vojne ali poštenost.

Iz literature, ki sem jo prebral v zadnjih letih, izhaja, da problem sposobnosti ljudi za preživetje ni več tehnično vprašanje, je dobesedno izključno vprašanje politične volje najvplivnejših podjetij. Kjer so ista podjetja lastniki klasičnih virov energije in investirajo v sodobne vire, se stvari premikajo. Precej daleč so tudi debate o sončnem polju v Afriki za potrebe Evrope, kar bo sicer trošilo nekaj energije, a bo narava, kot kaže, izkoriščena tam, kjer je za druge namene neuporabna, namesto da se dobra zemlja pokrije z vodo. Velika hidrocentrala na Kitajskem je pregnala z domov nekaj milijonov ljudi, zaradi gradnje velike hidrocentrale na jugu Brazilije, kjer so naredili prek 8 kilometrov dolg jez s prek 100 kilometrov dolgim jezerom, imajo ljudje, ki so živeli v zdaj poplavljenih vaseh, sedaj doživljenjsko rento. To so drage zadeve, ki bi bile pri sodobni tehnologiji nepotreben strošek, torej bi iz tega izšli inovacijski prejemki, če bi pri razmišljali bolj celovito, dolgoročno in družbeno odgovorno. Investicije postanejo nepotrebne. V Šoštanju bodo, če bodo gradili nov blok termoelektrarne, uporabili novo tehnologijo. Manj bo torej stroškov s stranskimi učinki. Inovacije z družbeno odgovornimi posledicami so lahko velika korist tudi znotraj energetike. Vendar ob prehodu s tradicionalnega razmišljanja in vrednot k sodobnejšim.

Vendar energetika velja za zelo konzervativno panogo.

V ozadju vidim dva razloga. Prvič gre za zelo dolgoročne investicije, drugič je pa za zelo malo konkurenčnega pritiska, ki je druge panoge prisilil v mnogo več prenov. Ljudje, ki poznajo trg s pohištvom, so mi povedali, da so cene v petih letih padle na četrtino prve cene. Torej je tržni pritisk tako močan, da so poiskali notranje rezerve in so bistveno bolj družbeno odgovorni že zato, ker so svoje izdelke ponudili ceneje in potrošili toliko manj narave. Veliko trgovsko podjetje v Ameriki je v literaturi postalo znano, ker je z zgodbo o embalaži prihranilo na milijone dolarjev. To je samo del njegovega poslovanja. Skratka, kjer je tržni pritisk močan, je inoviranja več. Energetiki pa so odvisni od pritiska menedžerjev. Pravkar smo končali magistrsko nalogo, ki je pokazala, da elektrodistribucijska podjetja na območju bivše Jugoslavije nimajo sodobnega odnosa do inoviranja, ker se pač da preživeti, izsiljevati s ceno. Trg sicer pritiska, so pa zelo znane raziskave, da je inoviranje enako možno povsod, drugod je pač odvisno od menedžerskega pritiska. In zopet smo pri družbeni odgovornosti kot vrednoti in kot zavesti.

OGLASNO SPOROČILO