Jernej Stritih: Če bomo imeli več fosilnih virov, bomo morali toliko več vlagati v obnovljive vire

FOTO: Valerija Hozjan

Ena prvih nalog službe vlade za podnebne spremembe je izvajanje operativnega programa za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov. Evropska komisija je lani Slovenijo opomnila, da bo morala v prihodnjih štirih letih zaradi prevelikih izpustov in neizpolnjevanja ciljev kjotskega sporazuma kupiti 80 milijonov evrov pravic za izpuste. Kje se je zalomilo, da nismo pravočasno ukrepali?

Mislim, da je najbolje, če začnemo od začetka, od določevanja podnebnih ciljev v Kjotu. Tako kot v vseh drugih državah v srednji in vzhodni Evropi so se tudi v Sloveniji izpusti po letu 1990 zelo zmanjšali, ker se je energetsko intenzivna industrija ustavila oziroma prestrukturirala. Ko smo podpisovali Kjotski protokol, je bilo videti, kot da bomo lahko brez dodatnih ukrepov ta zmanjšanja zadržali in s tem dosegli cilj minus 8 odstotkov. Toda Slovenija je zaradi gospodarske rasti, manj radikalnega prestrukturiranja težke industrije in predvsem rasti prometa ponovno dvignila izpuste na raven pred letom 1990.

Ker je v Sloveniji dolgo časa vladalo prepričanje, da ne bo treba ukrepati, ukrepi niso bili sprejeti. Zdaj se soočamo s posledicami. Ko je postalo jasno, da cilja ne bomo dosegli, pa je bilo ukrepe za zmanjševanje izpustov zelo težko sprejeti čez noč, kaj šele doseči zaželene rezultate. Zato bomo morali manjkajočo kvoto znižanja izpustov kupiti v drugih državah bodisi prek mehanizma čistega razvoja (CDM) bodisi s trgovanjem z enotami znižanja (prevladuje ocena, da nas bodo pravice do onesnaženja, ki bi jih morali dokupi, stale 80 milijonov evrov, op. p.). O kaznih bi lahko govorili šele, če niti z lastnimi ukrepi niti z nakupom pravic ne bi izpolnili kjotskega cilja.

Pozitivna novica je – sicer na žalost –, da so se zaradi gospodarske krize izpusti zelo znižali. Z UMAR-jem pripravljamo ocene in projekcije kažejo, da bi lahko bil od lani na letos ta padec 9-odstoten. To pomeni, da bi lahko količino znižanj, ki bi jo morali po lanskih ocenah dokupiti v tujini, bolj ali manj prepolovili. Dokupovali bomo, kar bo presegalo kjotski cilj. Vprašanje je tudi, po kakšni ceni bomo te pravice lahko kupili, in kaj bomo v preostalih treh letih, do konca leta 2012, na področju izpustov še uspeli narediti v Sloveniji.

Kako bomo v prihodnje ukrepali? V operativnem načrtu so ukrepi za prihodnja leta sicer predvideni …

Ne začne se vse z našo službo. Ministrstvo za okolje in prostor (MOP, op. p.) in ministrstvo za gospodarstvo (MG, op. p.) že sprejemata ukrepe za izboljšanje učinkovite rabe in obnovljive vire energije. Evropska shema trgovanja z izpusti tudi deluje in učinkuje.

Vlada je 30. junija lani sprejela prenovljeni operativni program zmanjševanja toplogrednih plinov. V njem so zapisani tudi ukrepi, ki so bili že predvideni, a ne delujejo. Največ jih je na področju prometa. Razmišljamo, kaj lahko na tem področju naredimo v krajšem času: ali omejiti tranzit, kjer nam tudi pomaga recesija, saj se količina prepeljanega tranzitnega blaga zmanjšuje, ali je mogoče ponuditi ustrezen javni prevoz. Vsekakor bo treba za zmanjšanje izpustov dvigati cene fosilnih energentov, na primer s CO2-davkom in trošarinami, s čemer bomo dali dolgoročni tržni signal, da so fosilna goriva draga. V izhodni strategiji predlagamo, da se davčna obremenitev postopoma seli od dela na trošarine in druge dajatve, ki bodo zavirale obremenjevanje okolja.

Na dolgem seznamu zadolžitev službe vlade za podnebne spremembe je tudi povezovanje politik različnih ministrstev na področjih prilagajanja in tehnološko-razvojnega prehoda v nizkoogljično družbo, oblikovanje razvojnih politik za doseganje ciljev kot tudi spodbujanje nizkoogljičnih platform ter sodelovanje z institucijami EU. Pri izvajanju ukrepov za prehod v nizkoogljično družbo boste morali povezati resorna ministrstva (okoljsko, prometno, kmetijsko, op. p.). Imate pri tem podporo? Kako teče sodelovanje? Kako se boste lotili tega povezovanja?

Povezovanja se šele dobro lotevamo. Do zdaj je odziv posameznih ministrov in ministrstev pozitiven. Mislim, da sta stopnja zavesti in integracija ciljev trajnostnega razvoja v politiki danes večja kot pred desetletjem ali dvema. Velikih problemov pri sodelovanju znotraj vlade in državne uprave v tem trenutku ni videti.

Odpira pa še vrsta konceptualnih vprašanj. Razmisleki so potrebni na primer, kako v Sloveniji usmerjati razvoj v zvezi s strategijo za izhod iz krize. Postavljajo se vprašanja, koliko avtocest še potrebujemo, kakšni so njihovi dejanski učinki, ali so res pomagale pri regionalnem razvoju, ali so morda le povečale centralizacijo Slovenije.

Odpirajo se vprašanja, vezana na Termoelektrarno Šoštanj in Jedrsko elektrarno Krško. Ali obstajajo alternative ali ne? Je mogoče pospešiti rabo razpršenih in obnovljivih energetskih virov? Kako hitro je mogoče doseči povečati učinkovitost rabe energije, na primer z energetsko sanacijo stavb? Katere koncepte, ki veljajo že leta, je treba spremeniti?

Letos morate pripraviti osnutek zakona o podnebnih spremembah in dolgoročno strategijo ukrepov za omilitev podnebnih sprememb. Kaj bo prinesel zakon, na katera področja bo posegel?

Pripravljen naj bi bil do sredine leta, do konca leta pa bo, upamo, že sprejet. Zakon in dolgoročno strategijo pripravljamo vzporedno.

Pri Zakonu o podnebnih spremembah gre za horizontalni zakon. Zdajšnji sektorski zakoni določajo že vrsto ukrepov za blaženje podnebnih sprememb. Teh zakonov ne želimo nadomestili, temveč želimo vzpostavimo jasen krovni dolgoročni cilj in horizontalne mehanizme, ki bodo omogočili njegovo uresničitev.

Zakon o podnebnih spremembah ne bo prinesel dodatnih zahtev oziroma stroškov, vsaj ne na kratek rok. V njem želimo določiti cilje v zvezi z zmanjšanjem izpustov do leta 2050 in zakoličiti tudi etapni cilj leta 2020. Poleg tega nameravamo vzpostaviti infrastrukturo za nadaljnje ukrepe in transparentnost na tem področju – regulirati vprašanja, kot sta računanje podnebnega ali ogljičnega odtisa ter vrednotenje načrtovanih programov in projektov z vidika podnebnih sprememb. Ne bomo pa preveč posegali v tisto, kar je že urejeno.

Kaj pa dolgoročna strategija ukrepov?

V priporočilih IPPC-ja in Köbenhavskem dogovoru (čeprav ni pravno zavezujoč, op. p.) je govor o tem, da je treba do leta 2050 preiti v nizkoogljično družbo oziroma doseči podnebno nevtralnost tako, da v razvitih državah zmanjšamo izpuste za 80 do 95 odstotkov. Cilj je torej doseči letne izpuste 2 toni CO₂ na prebivalca, kar ustreza »nosilni sposobnosti planeta«, porazdeljeni med vse človeštvo.

Strategija bo pokazala, kako je mogoče v Sloveniji te cilje doseči. Potem bi jih vključili v druge programe in razvojne načrte, na primer v strategijo razvoja Slovenije. Potrebni bodo določeni kratkoročni ukrepi ali operativni programi, kakršen je recimo operativni program za zmanjševanje toplogrednih plinov.

Zelo pomembni bodo tudi ukrepi za prilagajanje na podnebne spremembe. Verjetnost, da bomo obstali pri dvigu povprečne temperature le za 2 stopinji Celzija, je vse manjša. Že z ukrepi, ki jih je predlagal IPPC, bi bila ta verjetnost le 50-odstotna. Zagotovo se bodo torej povprečne temperature še povečevale in v Sloveniji si moramo še odgovoriti na vprašanje, kakšne konkretne spremembe nas čakajo in kako se nanje prilagoditi.

Kako bodo ukrepi vplivali na podjetja, ki močno onesnažujejo okolje?

Za velika energetska podjetja evropski sistem trgovanja z izpusti že deluje, zato nima smisla, da bi izumljali kaj novega. Bolj je pomembno, da se skoncentriramo na druge sektorje, na promet, zgradbe, široko potrošnjo, in tudi tam uvedemo standarde podnebnega ali energetskega računovodstva, ki bodo omogočili pospešeno zmanjševanje izpustov.

Kar zadeva energetiko, je razprava o dolgoročni strategiji še zelo odprta. Če želimo doseči dolgoročne cilje, se moramo odpovedati fosilnim gorivom. Vprašanje pa je, čemu se bomo prej odpovedali, bolj umazanim ali uvoženim energentom, Šoštanju ali nafti in plinu. Potem je tu še vprašanje jedrske energije in kako hitro lahko vpeljemo obnovljive vire energije.

Navsezadnje pa je ključno vprašanje, kako bo s povpraševanjem po energiji: ali je mogoče ustaviti rast porabe in koliko lahko izboljšamo energetsko učinkovitost, da bi potrebovali manj primarne energije.

Bodo ti ukrepi vplivali tudi na posameznike, gospodinjstva? Prej ste omenili merjenje ogljičnega odtisa …

Obstajata dva pristopa, kako zagotoviti energetsko in podnebno učinkovitost. Eden je prek ugotavljanja ogljičnega odtisa – posamezniki bi na primer dobili pravice do izpustov in bi med seboj lahko trgovali. Druga možnost pa je prek CO₂-davka, ki bremeni vire izpustov z davščinami, sorazmernimi z eksternimi stroški, povezanimi s CO₂-izpusti. Tako s cenami spodbujamo ljudi k ukrepanju. Mislim, da je za gospodinjstva ter mala in srednja podjetja obvezno računanje ogljičnega odtisa prezapleteno in predrago. Izpuste v široki potrošnji je mogoče bolj učinkovito uravnavati s trošarinami oziroma davki na eni strani ter z usposabljanjem in spodbudami za vlaganja na drugi strani.

Dokler ne bomo uvedli pametnih števcev in podobnih novosti.

Pametni števci kot del pametnega omrežja so ena od prednostnih nalog, ki jih bomo podpirali. Ne nazadnje zato, ker imamo v Sloveniji proizvajalce teh tehnologij in jim s pospešenim uvajanjem pametnega omrežja lahko pomagamo pri razvoju.

Evropska unija piše lepe zelene energetske politike, Slovenija ostaja pri klasiki, pri termoelektrarnah in uporabi jedrske energije …

Za TEŠ 6 obstajajo argumenti za in proti. Argumenti za so v tem, da v slovenski energetski oskrbi danes nimamo resne alternative Šoštanju, da gre za zanesljiv domači energetski vir in da se bodo izpusti z zaprtjem starih blokov zmanjšali. Argument proti pa je v tem, da se bomo s TEŠ 6 na daljši rok zavezali k rabi fosilnih goriv. Zato bo toliko težje doseči evropski cilj o deležu obnovljivih virov. Več fosilnih virov bomo imeli, več bo treba vlagati v obnovljive vire. Če se odločimo za premog v Šoštanju, bomo morali toliko hitreje ukinjati kurilno olje in plin, ki na enoto energije povzročata manj CO2. Navsezadnje je problem tudi to, da TEŠ ne bo veliko prispeval k tehnološkemu razvoju Slovenije. Opremo in znanje bomo kupili v tujini. Fotovoltaika, biomasa in hidroenergija pa dajejo velik ekonomski učinek, saj imamo konkurenčne ponudnike doma.

Problem je, ker obstoječa slovenska podjetja v energetiki in industriji nadaljujejo lasten razvoj brez velikih prestrukturiranj. Zelo pozitiven pa je v zadnjem času razvoj fotovoltaike. Temu so botrovale ustrezne odkupne cene tako proizvedene elektrike. Z ministrstvom za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo se dogovarjamo, da bi na vseh javnih zgradbah čim prej namestili fotovoltaične elektrarne, ki bi jih financirali zasebni investitorji. Vprašanje pa je, kolikšen delež Šoštanja lahko te elektrarne nadomestijo.

Slovenijo ste zastopali tudi na nedavni podnebni konferenci v Kopenhagnu kot član slovenske delegacije. Z izidom verjetno niste zadovoljni.

Za izvedbo podnebnih ukrepov je Köbenhavn čisto dovolj. Frustracija z rezultati Köbenhavna ne more biti izgovor, da ne bi nič delali. Seveda si želimo, da bi se v okviru globalne solidarnosti oziroma skupnosti čim prej dogovorili za skupne ambiciozne pravno zavezujoče cilje. Zdaj je cilj priti do pravno zavezujočega dokumenta v Mehiki konec letošnjega leta. Vmes bo še veliko pogovorov.

V Kopenhagnu je bil dosežen velik napredek s tem, da so se k pogajalski mizi vrnile Združene države Amerike, ki so v času predsednika Busha ignorirale celoten proces. Zaradi Američanov so se pridružile še Kitajska, Indija, Brazilija. Kitajska in ZDA spustita v ozračje več kot polovico vseh izpustov. Če jih želimo zmanjšati, moramo ti dve državi pripraviti do tega, da bosta nekaj naredili, čeprav sta zelo svojeglavi.

Evropa je odigrala svojo vlogo in kaže, da s svojim primerom vleče. So pa bili nekateri prepričani, da je geopolitična moč Evropske unije veliko večja, kot je v resnici.

Evropski uniji dogovor v Köbenhavnu ni prinesel novih obvez, saj že je prej sprejela svoj podnebno-energetski paket, katerega cilj je do leta 2020 zmanjšati izpuste za 20 odstotkov. Pomembno vprašanje pa je, kdaj bodo izpolnjeni kriteriji, da bi si EU zastavila cilj, da bo zmanjšala izpuste toplogrednih plinov za 30 odstotkov. Vse države naj bi še ta mesec sporočile svoje köbenhavnske zaveze v zvezi z izpusti. Videli bomo, kaj bo na mizi.

Vsekakor pa moramo še letos začeti poglabljati sodelovanje z državami v razvoju, in to ne samo v okviru pogajanj Združenih narodov, ker se sicer lahko zgodi, da bo zaradi obstrukcije prenehal veljati Kjotski protokol. S tem pa bi se porušila legitimnost celotnega globalnega podnebnega režima.

Kjotski protokol velja samo še do konca 2012. Kaj bo, če ne bo dočakal naslednika?

Potem ne bo nobene neposredne pravne zaveze za zniževanje izpustov. Postavilo se bo vprašanje, kako naprej. Evropska unija verjetno svoje zakonodaje vseeno ne bo spreminjala.

Če ne bomo imeli primerljivih globalnih zavez, se bo zaostrilo vprašanje konkurenčnosti. Če bi v Evropski uniji izpuste še naprej zmanjševali, medtem ko bi jih drugi brez kakršnih koli omejitev povečevali, Evropa ne bi bila več konkurenčna, ker bi bili njeni izdelki zaradi višjih stroškov nizkoogljične proizvodnje dražji, lahko pa se pojavi tudi problem »odtekanja ogljikovega dioksida«. O odtekanju govorimo pri selitvi energetsko intenzivne industrije v tiste države, kjer ni omejitev izpustov. Sami sicer izpuste s tem znižamo in izgubimo industrijo, podnebje pa je na istem, saj se izpusti nadaljujejo na novi lokaciji.

Koliko moči pa ima Slovenija znotraj Evropske unije pri teh podnebnih vprašanjih?

Naša tema v času Köbenhavna so bili ponori. Svoja stališča smo uveljavili. Šlo je za to, da je v Sloveniji prirastek gozdov dokaj visok in da smo v zadnjih desetih letih sekali samo polovico tega prirastka. Da bi bolj izrabili razpoložljivo lesno biomaso in povečali energetsko učinkovitost, je naš cilj povečati posek ter uporabiti več lesa. Pojavili pa so se tudi predlogi, da bi bile države, ki povečajo sečnjo lesa, kaznovane, da bi se povečana sečnja štela kot izpust, ne glede na to, ali se lesna zaloga v gozdovih še vedno krepi. To pomeni, da bi bila Slovenija kaznovana, ker smo v preteklosti delali dobro.

Kako pa gledate na geoinženiring?

Mislim, da je veliko ceneje in manj tvegano zmanjšati izpuste.

OGLASNO SPOROČILO