Energetska strategija Slovenije ni trajnostno naravnana in ne temelji na aktualnih podatkih

Dolgoročno rešitev – kratkoročno pa blažitev zapisanih problemov – predstavlja razvoj alternativnih, obnovljivih virov energije (OVE). EU se zaveda problemov zaradi uporabe konvencionalnih virov energije (KVE) ter podpira razvoj OVE in trajnostno energetiko. Investiranje v OVE je zelo pomembno, saj EU z njimi manj onesnažuje okolje, z večjo rabo lokalnih virov niža odvisnost od tujih dobaviteljev in veča svojo konkurenčnost.

Ker energetika v EU – enako je v Sloveniji – prispeva največji delež emisij TGP, namerava EU s podnebno-energetskim paketom do leta 2020 zmanjšati emisije ogljikovega dioksida za petino, povečati delež OVE na 20 % in povečati URE. Direktiva 2009/28/EC zavezuje tudi Slovenijo. Cilji naše države pa so še višji, in sicer 25 % OVE v končni rabi energije. Zanimiv indikator želenega in realnega razvoja slovenske energetike je tudi cilj: doseči 33,6-odstotni delež OVE pri proizvodnji električne energije do leta 2010. Leta 2009 je bil namreč delež OVE le okoli 26 %, kar izziva dvome o realnosti ciljev 20/20/20. Čeprav so ti cilji na ravni EU dobro zastavljeni, skupna strategija, kako jih uresničiti, ne obstaja, saj le-ta ostaja v pristojnosti držav članic. V Sloveniji to vlogo sedaj prevzema »Zelena knjiga za nacionalni energetski program«, ki pa ni skladna s cilji 20/20/20, saj v planu dolgoročnega razvoja slovenske energetike ne zasledimo aktivnega večanja deleža OVE in URE. Primanjkuje tudi akcijskih načrtov (Slovenija je že zamudila rok za oddajo op. p.); problematična je predvsem izvedba ukrepov in načrtov, s katerimi bi dolgoročno uresničili trajnostno energetiko.

Raba energije v Sloveniji je v zadnjem desetletju rasla v povprečju 1–2 % letno. Za uresničitev ciljev 20/20/20 je treba predvsem omejiti in zmanjšati rabo energije. Predvidevamo, da bo srednjeročno zamenjava fosilnih goriv v prometu povzročila nekoliko višjo rast rabe električne energije v primerjavi z drugimi energenti. Raba električne energije na prebivalca in delež OVE v proizvodnji električne energije sta prikazana na sliki 1.

Slika 1 prikazuje, da je bila rast rabe električne energije med letoma 2000 in 2005 visoka, vrh je dosegla leta 2006, od tega leta pa se zmanjšuje. V zadnjih dveh letih sicer res zaradi gospodarske krize, ker pa smo priče zmanjševanju že vse od leta 2006, to vsekakor ni edini razlog. Delež OVE niha, kar je delno tudi posledica proizvodnje električne energije v HE, ki je odvisna od pretoka in vodnatosti rek. Navkljub prepričevanju v medijih, da raba energije močno raste in da Slovenija potrebuje nove energetske obrate, pa se na prebivalca zmanjšuje že 4 leta.

Sedanja energetska strategija ni oblikovana tako, da bi zmanjšali rabo energije, jo učinkovito rabili in večali delež OVE, temveč zapolnjuje vrzel med ponudbo in povpraševanjem (iz tujine – med drugim iz Italije) po energiji z novo termoelektrarno (TE), ki bo poleg visokih emisij dodatno zmanjšala potrebo po novih investicijah v OVE (in razpoložljiv kapital za le-te). Novi blok TE Šoštanj (TEŠ 6) podaljšuje navezanost na fosilne vire in onemogoča Sloveniji doseganje ciljev 20/20/20, saj TE na premog proizvedejo okoli 30 % vseh emisij v Sloveniji. Čeprav bo novi blok TE v Šoštanju bolj učinkovit in skladen z direktivo Integrated polution prevention and control (IPPC) in Best available technology (BAT), ki zahteva vsaj 43-odstotno učinkovitost, in bo oddajal manj emisij kot sedanji bloki, uporablja kot vir energije fosilno gorivo lignit, pri izgorevanju katerega nastajajo visoke emisije TGP.

TEŠ 6 bo s tehnologijo prašne premogovne kurjave z nadkritičnimi parametri (BAT za lignit, op. p.) na letni ravni izpuščal 3,1 milijona ton emisij CO₂. Utemeljitev investicije in moči namesto z analizo in prognozo slovenskih potreb po energiji argumentirajo s 43-odstotno učinkovitostjo, ki jo lahko dosega le vsaj tako močan blok in je prek IPPC oziroma BAT pogoj za cenejše posojilo European investment bank (EIB), s socialno-družbenimi problemi regije (ki jih TEŠ 6 ne rešuje, temveč le prelaga) in z že vplačanimi sredstvi v višini približno 141 milijonov evrov.

Obstoječo strategijo ocenjujemo kot netrajnostno naravnano, saj je načrtovana na predpostavki večanja porabe energije namesto na manjši rabi in URE. Prednostno vlogo daje KVE in ni naravnana k doseganju ciljev 20/20/20, ne daje prednosti OVE, predvideva popolno (netrajnostno) izrabo zalog lignita v Sloveniji in premalo upošteva okoljske stroške. Strategija slovenske energetike mora temeljiti na manjšanju porabe in na URE ter na zamenjavi energetskih obratov na KVE z OVE. Trajnost namreč predstavlja krožne tokove in samoregeneracijo, ki je z uporabo fosilnih goriv ne dosegamo. V energetski politiki EU je trajnost opredeljena z razvojem konkurenčnih OVE ter drugih virov in nosilcev energije z nizko vsebnostjo ogljika, z zmanjševanjem povpraševanja po energiji znotraj EU, z usmerjanjem skupnih prizadevanj k zaustavitvi podnebnih sprememb in k izboljšanju lokalne kakovosti zraka. Izgradnja TEŠ 6 je po vseh teh kriterijih neutemeljena. Trajnostni razvoj mora zadovoljevati potrebe sedanjosti, a ne na račun potreb prihodnjih generacij. V obdobju, ko se začenjamo zavedati globalnih okoljskih omejitev, še zmeraj temeljimo svoj razvoj na količinskem povečevanju rabe surovin in energije. Od omejujoče predpostavke se moramo razbremeniti in spremeniti vzorce razmišljanja tako v energetiki kot v vsakdanjem življenju, saj lahko le tako načrtujemo trajnostno energetsko politiko.

Matevž Obrecht je študent doktorskega študija na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru

OGLASNO SPOROČILO