Danfoss: Za energetsko učinkovitost in obnovljive vire se mora najprej odločiti država

Danfoss Trata d.o.o. je del mednarodnega podjetja Danfoss A/S, ki proizvaja mehanske in elektronske izdelke za regulacijo in letno nameni za razvoj 3 odstotke svojega prometa, kar je približno 2 milijona evrov. Okoli 45 odstotkov njihovih izdelkov je mlajših od pet let, kar naj bi bilo med podjetji v tej panogi zelo napredno. Letno jim uspe ustvariti dva do tri patente, radi pa se tudi pohvalijo, da so najboljši plačniki, saj vse račune poravnajo sproti, obenem pa to zahtevajo tudi od svojih kupcev. To je po njihovem ključ do stabilnega poslovanja, sploh v času gospodarske krize. Govorili smo z direktorjem razvoja v Danfoss Trati, z mag. Mihom Bobičem, in z regijskim direktorjem prodaje za področje ogrevalne tehnike v Danfossu Duškom Vnučcem. Podjetje Danfoss Trata d.o.o., ki je pred kratkim prejelo zlato priznanje za inovacijo Gospodarske zbornice Slovenije za termostatski integrirani regulator brez pomožne energije za stanovanjske toplotne postaje, je bilo nekdaj del IMP-ja, leta 1995 pa je prešlo pod pokroviteljstvo družinskega podjetja z Danske A/S. Ljubljanski Danfoss izvozi približno milijon izdelkov na leto, tovornjak pa krene na Dansko prav vsak dan.

Ker je za daljinsko ogrevanje moč uporabiti vse vire energije, se daljinski energetiki obeta, da bo v prihodnosti vse pomembnejši del energetskih shem. Omogoča namreč prehod s fosilnih goriv na alternativne, ste dejali na nedavni konferenci na Gospodarski zbornici Slovenije (VEČ). Imate podatke, koliko je v Sloveniji sistemov daljinskega ogrevanja in katere vire uporabljajo?

Vnučec: Zagotovo je zanimiva primerjava z Dansko. V tej državi, ki meri 43.000 kvadratnih kilometrov, je 405 sistemov daljinskega ogrevanja, medtem ko jih imamo v Sloveniji na le pol manj površine (20.000 kvadratnih kilometrov, op. p.) samo 47. Poleg tega je na Danskem od 405 sistemov daljinskega ogrevanja kar 300 sistemov s kogeneracijo. Pri nas pa soproizvajata električno in toplotno energije le dva sistema, in sicer v Šoštanju ter Ljubljani. Pri kogeneraciji je toplota odpadni produkt, zato je tak sistem idealen za daljinsko ogrevanje.

Miha Bobič (levo) in Duško Vnučec (desno), FOTO: Alenka Žumbar

Bobič: Z energetskega vidika je kogeneracija optimalna rešitev, saj je, če proizvajamo le elektriko, izkoristek primarnega vložka 35-odstoten, toploto pa v celoti zavržemo. Pri kogeneraciji ali soproizvodnji na račun toplote proizvedemo sicer manj elektrike, vendar pa je treba najti optimum, koliko elektrike in koliko toplote naj proizvede vsako posamezno postrojenje. A bistvo je, da toplote ne zavržemo.

Zakaj imamo pri nas tako malo kogeneracij?

Bobič: Na kogeneracijo je treba misliti že pri načrtovanju sistema, v Sloveniji pa tudi ni veliko termoelektrarn.

Vnučec: Bi pa lahko imela vsaka kotlarna svojo kogeneracijo. Na Danskem imajo kogeneracije skorajda v vsakem mestu. Po mojem mnenju je največji problem pri nas investicija za tako napravo. Najlažje je postaviti kotel in nekaj cevi. Na Danskem je nedopustno, da bi plin kar tako kurili, zato iz njega proizvajajo tako elektriko kot toploto.

Dejali ste, da je najlaže postaviti kotel za proizvodnjo elektrike. Koliko pa podraži investicijo še dodatna turbina za proizvodnjo ogrevalne toplote?

Bobič: V elektrarni stane kotel verjetno kar polovico investicije. Gotovo to ni poceni in vračilna doba ni kratka.

Vnučec: Investicija bi morala obetati donosnost oziroma investitor bi moral imeti interes. Gotovo bi morala tudi država ponuditi subvencije ali pa vsaj zagotoviti pogoje, ki bi prepričali investitorje. Premike je zaznati, zato do razmaha lahko še pride.

Je tudi na Danskem država spodbujala razvoj na tem področju?

Bobič: Na Danskem so ti sistemi v družbeni lasti, večinoma so lastnice kar občine. Je pa res država določila smernice. Znano je, da so Danci želeli postati energetsko neodvisni, zato so začeli postavljati vetrnice. Kdor je postavil vetrno elektrarno, je dobil subvencijo. Sledilo je spodbujanje sistemov daljinskega ogrevanja, izkoriščajo pa tudi lastni plin.

Na Gospodarski zbornici Slovenije ste tudi dejali, da Slovenija zaostaja pri daljinskem ogrevanju tudi v primerjavi s sosednjo Avstrijo. Zakaj, menite, razlika med sosedama? Le zaradi subvencij ali pa igra vlogo tudi ozaveščenost ljudi in navsezadnje težnja industrije, da uporablja najsodobnejše tehnologije?

Bobič: V Avstriji so se opredelili proti izkoriščanju jedrske energije in ostali sta jim dve možnosti: ali povečati zmogljivosti premogovnikov ali razviti več manjših proizvodnih sistemov. Slednje se je izkazalo kot boljša opcija.

Vnučec: V Avstriji imajo sisteme za daljinsko ogrevanje že tudi v skorajda vseh manjših naseljih in povsem samoumevno je, da v načrtovanje in izgradnjo komunalne infrastrukture vključijo tudi daljinsko ogrevanje. Ker je ta država zelo bogata z lesno biomaso, s to usmeritvijo zaposlujejo tudi lokalno prebivalstvo, ki poskrbi za celotno verigo rabe biomase v energetske namene. In prav nova delovna mesta, ki bi jih lahko ustvarili tudi v Sloveniji, so v trenutni krizi najbolj pomembna. Sisteme daljinskega ogrevanja na lesno biomaso pri nas država sicer subvencionira kar 50-odstotno.

Bobič: Omeniti velja tudi, da je Slovenija tretja najbolj pogozdena država v EU in ker je pogozdenost naravna danost, to lahko omogoči nova delovna mesta le doma.

Če se navežemo na Danfoss; kaj smernice, zastavljene v slovenski energetiki, pomenijo za Danfoss?

Vnučec: Danfoss je največji svetovni proizvajalec toplotnih postaj za daljinsko ogrevanje; ne proizvajamo kotlov, proizvajamo pa vse komponente za regulacijo in toplotne podpostaje, ki so potrebne za priključitev objektov na sisteme daljinskega ogrevanja. Ker imamo v Sloveniji ves razvoj – v njem je zaposlenih 25 ljudi –, računamo, da bo z razmahom daljinske energetike vgrajenih tudi več naših toplotnih postaj.

Bobič: Danfoss je tudi edini konsolidiral ta posel, proizvajalce toplotnih podpostaj imamo v Romuniji, na Poljskem, v Nemčiji, Švici, na Danskem in Finskem. Naše avstrijsko podjetje Danfoss Nopro je specializirano prav za biomaso in menimo, da bomo lahko zadovoljili tudi slovenske potrebe po tem energentu. Slovenski in avstrijski sistemi so si namreč zelo podobni, poleg tega Nopro ne ponuja le postaj, ampak tudi nadzorne sisteme.

Vnučec: Na področju lesne biomase v Sloveniji sodelujemo tudi s podjetjem El-tec Mulej, s katerim razvijamo trg daljinskih sistemov na lesno biomaso in tržimo toplotne postaje.

Spodbujanje rabe lesne biomase ima v Sloveniji že kar nekaj "zgodovine", sistemov pa je, kot rečeno, le nekaj več kot štirideset. V čem je težava?

Vnučec: V okviru programa GEF (Global Environment Facility – Svetovni sklad za okolje, op. p.) je bilo izvedenih nekaj pilotnih projektov, pričakujemo pa, da bo do večjega razmaha šele prišlo. Sedaj se namreč lahko tudi posameznik v neki vasi odloči, da bo na svojem zemljišču postavil kotlovnico in zagotavljal energijo zdravstvenemu domu, šoli, vrtcu …

Pa vendar so s tem težave: negativne izkušnje so z delovanjem kotlovnice v Gornjem Gradu, nad kurjenjem lesne biomase za energetske namene so se pritoževali tudi prebivalci Kamnika …

Vnučec: Pri vseh sistemih je bil največji problem slabo načrtovanje. V Gornjem Gradu, pa tudi drugod, so predvideni odjem ocenili previsoko. Računali so, da bo ena individualna hiša porabila 35 kilovatov, dejstvo pa je, da je lahko recimo za hišo s 180 kvadratnimi metri površine dovolj tudi le 6 kilovatov. Ocene »čez palec« lahko hitro prinesejo megavat preveliko kotlovnico. Če pa je sistem dobro načrtovan in je celotna veriga dobaviteljev vnaprej dogovorjena, težav ne more biti.

Levo še IMP-jev regulator temperature z elektronkami, desno elektronski regulator centralnega ogrevanja, FOTO: Alenka Žumbar

Bobič: Prvi pogoj za uspešno delovanje takšnih sistemov je nekaj velikih in stabilnih porabnikov, kot so šole, občinski uradi ali zdravstveni domovi. Gornji Grad je morda pustil malce grenak priokus, toda vsi sistemi, ki so nastali pozneje, denimo na Vranskem, delujejo zelo uspešno.

Vnučec: V sosednji Avstriji so ti sistemi celo v nacionalnem interesu, pri čemer sploh ne gre več le za povračilno dobo, temveč za dolgoročno dobavo domačega energenta in za zaposlovanje delovne sile doma. Podobno bi lahko bilo v Sloveniji. Poglejmo le bazen v Radovljici, kjer porabijo za dvesto tisoč evrov plina. Tam bi torej lahko pokurili za dvesto tisoč evrov sekancev, ta denar pa bi se prelil med kmete, ne pa da gre v Rusijo.

Pred kratkim so distributerji zemeljskega plina začeli kampanjo, ki naj bi gospodinjske odjemalce spodbudila k prehodu na zemeljski plin (VEČ). Vi, na drugi strani, spodbujate rabo lesne biomase. Kdo bo »močnejši«? Interesov je ogromno …

Bobič: Razlika med ponudniki plina in nami je v tem, da mi ne gradimo sistemov, kot jih oni, mi le ponujamo komponente za določen sistem.

Vnučec: Predvsem država ali lokalne skupnosti morajo definirati, kje bo imel prostor plin in kje biomasa. Če si ta dva energenta konkurirata na istem območju, dobimo najslabši možni sistem: nekaj uporabnikov je priključenih na plin, nekaj pa na biomaso. Občine se morajo odločiti, kaj želijo. V Avstriji občine uporabnikom celo odkupijo star kotel in kurilno olje, samo da bi prešli na biomaso.


Ali pri nas občine že vedo, kaj želijo?

Vnučec: Ne, zdi se, da so celo zelo zbegane.

Bobič: No, nekatere – kot je recimo občina Vransko – so že zaznale priložnosti, medtem ko se jim kje drugje zdi, da je najlaže zgraditi plinsko infrastrukturo.

Vnučec: Odvisno je od moči lobija, pri čemer pa velja omeniti, da kakšnega »biomasnega lobija« še ni. Zaenkrat je Danfoss v ozadju, vendar podpiramo – predvsem z opremo – podjetja, ki so že »na fronti«, kot sta recimo Biomasa Suhodolnik, El-tec Mulej ...

Integrirani termostatski regulator za toplo sanitarno vodo, ki je lani prejel zlato nagrado GZS-ja za inovacijo, FOTO: Alenka Žumbar

Pa boste tudi sami stopili »na fronto«?

Vnučec: Politika ni naša reč, zato tega ne načrtujemo. Danfoss pa sicer deluje v Grozdu daljinske energetike Slovenije (GDES, op.p.), kjer je z vsebino statuta GDES in pogodbe o ustanovitvi dogovorjeno tudi usklajeno nastopanje ter usklajevanje energetske zakonodaje z državnimi in lokalnimi inštitucijami.

Bobič: Država se mora odločiti, kakšne prednostne naloge si bo zastavila. Če se ne odloči, rešitve obvisijo v zraku. Podobnih primerov je v naši okolici več; kjer ni nikakršne politike, se ljudje povsem stohastično odločajo, na kateri energent se bodo ogrevali. Znani so celo primeri, ko isti ponudnik ponuja toploto iz daljinskega ogrevanja, kurjenega na plin, ter plin in je samo toplota obremenjena s stroški proizvodnje in zato dražja. Vsak uporabnik pa seveda gleda na račun.

Vnučec: Tudi lokalno v Sloveniji manjka kompas, v katero smer naj bi krenili. Smernice so naloga vlade. Trenutno se ogromno vlaga recimo v fotovoltaiko, kjer je povračilna doba brez subvencije države štirideset let, ta doba pa bi lahko bila dvakrat krajša, če bi enak denar investirali v sistem na biomaso, obenem pa bi zaposlili tudi lokalno prebivalstvo in očistili gozdove.

Veliko se govori o podnebnih spremembah pa o COP 15, kjer je danski Danfoss celo med sponzorji. Kaj konkretno lahko Danfoss kot gospodarski subjekt stori za uresničitev podnebno-energetskih ciljev, ki si jih je zadala EU? Pa slovenski Danfoss? Je slovenska politika odprta za predloge podjetij?

Vnučec: Danfoss je član združenja EuroACE (European Alliance of Companies for Energy Efficiency in Buildings, op. p.), v okviru katerega skuša vplivati tudi na evropske politike. Aktivni smo tudi doma, med drugim smo se na ministrstvu za okolje in prostor pogovarjali o energetskih izkaznicah in o njihovi izvedbi v prakso, o novih pravilnikih in tako naprej. Zelo si namreč želimo, da bi tudi Slovenija uporabljala čim več obnovljivih virov energije in da bi se obnašala energetsko učinkovito.

Bobič: Bolj »agresivni« bi morali biti, če bi ponujali daljinske sisteme.

Vnučec: Samo Danfoss Trata je imel lani v Sloveniji 12 milijonov evrov dobička, kar pomeni, da smo plačali okoli 3 milijone evrov lokalnih davkov. Hočem reči, da smo družbeno odgovorni, upamo pa, da se tudi država, kar zadeva daljinske sisteme, odloča kar najboljše.

Je 12 milijonov evrov dobička v Sloveniji za Danfoss kot multinacionalko veliko?

Vnučec: Veliko, čeprav prodaja teh sistemov v Sloveniji ne predstavlja niti 20 odstotkov tega dobička. Rekel pa bi še nekaj: predsednik Državnega sveta je pred kratkim dejal, da so za krizo krive multinacionalke. Pa vendar je po mojem bolje podpreti recimo Danfoss, ki v Sloveniji zaposluje 1500 ljudi in izkazuje dobiček, kot pa podjetje, ki že vseskozi posluje z izgubo.

Bobič: Menim, da nasploh prevladuje napačno razumevanje pojma multinacionalka. Včasih so imele multinacionalke centralo in off-shore podjetje, ki je v bistvu izžemalo gospodarsko družbo. Danfoss je organiziran kot mednarodno podjetje, naš center ni le na Danskem. Center za komponente je v Danfoss Trati; to pomeni, da smo v Ljubljani za komponente odgovorni tudi globalno.

Vnučec: Proti multinacionalkam se ne smemo boriti, temveč jih moramo prevzemati tako, da bodo njihovi menedžerji Slovenci in bodo tudi naše. Če se bomo le borili proti njim, jim bomo dali polno moč za obvladovanje terena.

V Danfossovi proizvodnji, FOTO: Alenka Žumbar

Ko smo ravno na tem »parketu«, v kolikšni meri pa je Danfoss prizadela gospodarska kriza?

Bobič: Danfossu je padla prodaja za približno 20 odstotkov, podobno pa je tudi v Sloveniji.

Vnučec: V Sloveniji nam je za 50 odstotkov upadla prodaja komponent na segmentu novogradenj, medtem ko na področju obnove stanovanjskih objektov zaznavamo veliko rast prodaje.

Bobič: V Sloveniji pa se obnove stanovanjskih objektov še niso zares začele. V Nemčiji, recimo, so ravno zdaj v razmahu.

Vnučec: Drži. V Sloveniji kar 80 odstotkov večstanovanjskih objektov še nima vgrajenih termostatskih ventilov niti hidravličnega uravnoteženja. Naprave za hidravlično uravnoteženje v celoti proizvajamo na Trati v Ljubljani. To in pa termostatski radiatorski ventili so Danfossov izum. Pri daljinskem ogrevanju je izredno pomembno, da so priključeni sistemi pravilno izvedeni. Temperatura povratne vode, ki pride iz objektov, mora biti nizka, sicer ogrevamo okolje po nepotrebnem. Da se vrača hladna in ne topla voda, skrbijo hidravlično uravnoteženje in termostatski ventili.

Bobič: Poleg tega mora biti primerna tudi toplotna podpostaja. Skratka, pravilno morajo delovati tako primarni kot sekundarni sistemi. Danfoss pokriva razvoj izdelkov od termostatskega radiatorskega ventila do frekvenčnih regulatorjev v elektrarni, tako da nadzira celoten sistem.

V Danfossovi proizvodnji, FOTO: Alenka Žumbar

Zakaj ti ventili niso nameščeni v več sistemih?

Vnučec: Ker ljudje niso dovolj motivirani. Če bi vsi vgradili termostatske ventile, bi bila vračilna doba investicije le 1,6 leta. Ker pa se za to odločijo le posamezniki, termostatski ventili seveda ne delujejo, kot bi morali. Da bi jih vgradili vsi deležniki v sistemu, so potrebne spodbude. Do sedaj jih je delilo ministrstvo za okolje in prostor, letos pa so sofinanciranje prenesli na Ekosklad, ki je bolj usmerjen v individualne hiše, poleg tega namenska sredstva že nekoliko pohajajo. Tako je prevladala miselnost, da bodo ljudje sami investirali v termostatske ventile, vendar ne bodo. Četudi jih bo morda kdo vgradil, pa sistem vseeno ne bo deloval, kot je treba, zato bo to druge odvrnilo. Država mora sofinancirati te investicije in pomagati, da se bomo izognili neenakomernemu ogrevanju stanovanj. Dejstvo je, da bi lahko samo s termostatskimi ventili v Ljubljani zmanjšali porabo premoga za 30 odstotkov in občutno izboljšali kakovost zraka.

Prispevek je nastal  v okviru projekta SKIS.si - TRI vozlišče, tehnologije za trajnostno gospodarstvo, katerega partner je Energetika.NET